Zlata doba kobalta

Kobalt še pred nekaj leti ni pritegnil veliko pozornosti svetovne investicijske kot tudi medijske javnosti. Večinoma smo ga poznali kot relativno »nepomemben« stranski produkt pri proizvodnji bakra in niklja. Z razmahom električnih avtomobilov in drugih aparatov, ki energijo za delovanje črpajo iz litij-ionskih baterijskih vložkov, pa se je močno povečalo povpraševanje po tem kemijskem elementu. Povečanje povpraševanja se je lani odrazilo v 100-odstotni rasti cene kobalta, za letos pa analitiki napovedujejo, da naj bi povpraševanje zraslo za 40 odstotkov.

Pri proizvodnji litij-ionskih baterij trenutno ne poznamo elementa, ki bi bolj povečal energijsko gostoto kot nikelj, ki pa ga najbolje »stabilizira« ravno kobalt. S časom se bo zagotovo tudi to spremenilo, a kot kaže zdaj, znanstvenikom vsaj še nekaj desetletij ne bo uspelo izumiti boljšega recepta, kar pomeni, da se začenja med proizvajalci baterij prava mala bitka za (nemoteno) dobavo kobalta, ki izmed obeh navedenih elementov velja za bolj »redkega« (kobalt je po tem kriteriju še vedno zelo daleč od zlata ali platine). Smer, kako bi lahko v prihodnje izgledala dolgoročna pogodba o dobavi kobalta, bi nam lahko pokazala nedavno sklenjena terminska pogodba za dobavo kobalta, podpisana med brazilskim rudarskim gigantom Vale in kanadskima podjetjema Wheaton Precious Metals in Cobalt 27 Capital. Vale bo v zameno za (skoraj) ekskluzivno dobavo kobalta od januarja 2021 naprej od navedenih podjetij letos prejel 690 milijonov ameriških dolarjev. Večina sredstev bo namenjena širitvi rudarskega kompleksa v kanadskem Voisey’s Bayu, kjer je Valetov obrat za proizvodnjo niklja (spomnimo, kobalt je stranski proizvod pri pridobivanju niklja). Tovrstni terminski posel bi lahko postal šablona za preostale tržne udeležence. Že dlje časa je jasno, da avtomobilski giganti kot so BMW, Tesla in Volkswagen, aktivno raziskujejo podobne scenarije, s katerimi bi si, prvič, zagotovili dolgoročno oskrbo in, drugič, iz dobavne verige izključili posrednike ter tako znižali nabavne stroške.

 

O avtorju: Sašo Šmigić

Sašo Šmigić je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2006 je bil zaposlen kot upravitelj na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa kot upravitelj v družbi za upravljanje KD Skladi, kjer je leta 2013 postal pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz. Upravlja sektorski sklad KD Surovine in energija ter v razvijajoče trge usmerjene sklade KD Novi trgi, KD Indija - Kitajska in KD Latinska Amerika.