Velika normalizacija na preizkušnji!

V zadnjih nekaj letih je bila ena glavnih novic v medijih evropska dolžniška kriza. Finančni svet z anglosaksonskim pridihom je Evropo razdelil na dobro »jedrno« in slabo »periferno«. Ta mentalni konstrukt je imel nekaj osnove v realni ekonomski bazi, še več pa v politični nerazumskosti.

V principu pa je bil trgovalna strategija, ki se je izkazala za zelo dobičkonosno. Strah je bil tako silovit, da je vodil normalne investitorje v razprodajo obveznic slabe Evrope in kupovanje obveznic dobre Evrope po zelo navitih cenah. Delež investitorjev v španski dolg je upadel za 20 odstotnih točk na, 20 odstotkov. Delež investitorjev v italijanski dolg pa se je znižal za 15 odstotnih točk na, 35 odstotkov.

Glavni motor omenjene strategije je bilo počasno in slabo vodenje skupne evropske politike. A naivno je bilo pričakovati, da evropske institucije ne bode začele reševati problemov. Tako se je Evropska centralna banka odzvala s številnimi ukrepi. S poceni triletnimi krediti so učinkovito naslovili likvidnostni problem evropskega bančnega sektorja. Nato so sredi lanskega leta sprejeli ukrep potencialnega kupovanja kratkoročnih obveznic držav članic v težavah (OMT), ki je investitorje predramil in končal prej opisano trgovalno strategijo. S tega naslova so številni tudi realizirali visoke izgube.

Če pa pogledamo pod črto, je ekonomska negotovost predramila spečo Evropo v hitrejše in učinkovitejše reševanje problemov ter pokazala določenim politikam najprej rumeno, nato pa rdečo luč. Tako smo bili priča številnim menjavam oblasti v evropskih državah. Seveda pa niso bili vsi v Evropski uniji zadovoljni z novo politiko Evrope in bi si želeli, da bi se stvari peljale drugače. Tako ne preseneča poziv britanskega predsednika vlade Davida Camerona, da bi morali Britanci razmisliti o svoji prihodnosti v Uniji. 30-odstotni delež finančnega sektorja v državni ekonomiji je pač previsok, da bi se finančni center iz Londona prestavil v Frankfurt.

Druga polovica lanskega leta je bila tako v znamenju druge trgovalne strategije, ki ji v prispodobi lahko rečemo »velika normalizacija« ali postopna vrnitev v čas pred nastopom finančne krize pred dobrimi petimi leti, ko so se evropske države zadolževale po praktično enako visokih obrestnih merah. To bi si seveda želeli vsi davkoplačevalci »slabih« držav. A kot je zapisal francoski pisatelj Voltaire, da »common sense is not so common«*, tudi veliko politikov ne razume pomena rumene luči in se vračajo na sceno nekateri, ki so že dobili rdečo luč. Tako bodo volitve v Italiji in politično preigravanje v španiji ter tudi Sloveniji postavili veliko normalizacijo na preizkušnjo. Ključno pa bo, koliko časa bo trajala in koliko bo posamezno državo to stalo. Po drugi strani bo to varčevalcem v obvezniške sklade omogočilo ponovno nakupno priložnost. Zato se trgovci s obveznicami že dalj časa nasmihajo in si mislijo:»Hvala Bogu, da je tu Berlusconi!.«

*Zdrava pamet ni tako splošna.

Primož Cencelj, CFA, KD Skladi