Tviterska borza

Borzno dogajanje je zadnje tedne bolj ali manj stopicanje na mestu. Volatilnost je v primerjavi z letom 2017 sicer močno porasla, kar pomeni, da so premiki v eno ali drugo smer precej hitrejši in večji, kot smo bili tega vajeni v preteklem letu, a vseeno so se borzni tečaji stabilizirali med 5 do 10 odstotkov nižje od januarskega vrha.

Denar je še vedno dovolj poceni in gospodarski podatki ravno prav spodbudni, da išče pot v tvegane naložbe, saj obveznice prinesejo zelo majhen donos, oziroma, v primeru Evrope, šele obveznice z vsaj 6-letno ročnostjo prinesejo zelo skromen, a pozitiven, donos. Zato se je borza prilagodila razmeram in niha v skladu s tvitanjem ameriškega predsednika. Drugače povedano, postala je povsem nepredvidljiva in odvisna od razpoloženja (enega) človeka.

Zadnje čase tviti govorijo predvsem o mednarodni trgovini ter politiki na Bližnjem vzhodu in so naperjeni proti Kitajski in Rusiji. Pretekli mesec je ameriški trgovinski primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko zopet dosegel rekordno vrednost in ameriška administracija je prepričana, da se bo tok obrnil s protekcionističnimi ukrepi. Kitajska vrača vrača z enako mero, a po drugi strani vseeno počasi odpira svoje gospodarstvo. Ta teden so naznanili, da bodo počasi, v naslednjih petih letih, sprostili relativno zaprt trg lastništva proizvajalcev in trgovcev z avtomobili. Trenutne omejitve se zdijo za evropske razmere relativno bizarne, a so kljub vsemu omejevale globalne proizvajalce pri njihovih aktivnostih na tem trgu, ki je najhitreje rastoči avtomobilski trg na svetu. Od tod dalje se postavlja vprašanje, ali bodo evropski avtomobilisti v prednosti pred ameriškimi, saj se trgovinske vojne nikoli ne končajo samo pri črki zakona, ampak imajo vedno precej širše implikacije. Tudi lastniki kitajske tehnološke družbe ZTE nimajo najboljšega tedna. Ameriška administracija jim je zaradi kršenja sankcij proti Iranu in Severni Koreji za sedem let zaprla vrata na ameriški trg, saj so čipe ameriških podjetij vgrajevali v svoje izdelke in jih kljub opozorilom prodajali omenjenim državam. Čeprav ima poteza legalno osnovo, pa se zdi, da je naperjena s točno določenim namenom kot opozorilo proti centralni kitajski oblasti. V isti koš lahko vržemo dodatne sankcije proti Rusiji, sprejete pred 14 dnevi, ter napoved novih po raketnem napadu na Sirijo ta vikend. Z eno potezo so praktično matirali največjega proizvajalca aluminija na svetu, saj se poslovanja z Rusalom izogibajo praktično vse zahodne družbe. A ameriške finančne institucije so šle celo še dlje. Čez noč so prekinile trgovanje in poravnavo poslov na borzah z delnicami ruskih družb, tudi tistih, ki niso sankcionirane. Težko si je predstavljati vlagatelja, ki je do včeraj lahko trgoval z delnicami Sberbank ali ETF sklada, ki vlaga v Rusijo, pa danes ne more več početi preko ameriškega posrednika ali pa mu depozitarna banka (največja na svetu je ameriška) ne poravna več poslov. Odpiranje novih računov je zamudno in ni zastonj. A problem je širši. V zraku visi vprašanje, kdaj tudi preko teh novih računov ne bo več mogoče trgovati. Zato se pojavlja vprašanje, zakaj sploh investirati v Rusijo. Mogoče se pri delnicah to ne zdi tak problem, a Rusija mora refinancirati 18 milijard dolarjev dolga v naslednjih 18 mesecih. Kdo bo kupil obveznico, če se ne ve, ali bo posel sploh mogoče poravnati? Zakaj tvegati težko zasluženi denar s tako naložbo?

Tviti ameriškega predsednika so vse bolj nepredvidljivi in vse bolj lahko vplivajo tudi na posamezne naložbe. Ker izboljšanja stanja v tem letu ni pričakovati, so se tudi vlagatelji na to odzvali z zmanjšanjem tveganja. Več denarja in manj tveganih naložb se zdi primerna strategija za nepredvidljive čase. Za nami je kar nekaj let debelih krav, morda se lahko z nekaj sredstvi pripravimo, če zopet pridejo sušna leta. Če že država in naša politika tega ne zmoreta, lahko to storimo kot varčevalci in vlagatelji.

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima več kot 15 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi KD Skladi. Upravlja naša najstarejša in največja sklada, KD Galileo in KD Rastko, ter KD Dividendni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Na izboru revije Moje finance za leto 2016 je bil sklad KD Galileo izbran za najboljši slovenski mešani - globalni fleksibilni sklad v tri- in petletnem obdobju, prav tako tudi sklad KD Rastko, delniški - evropski. Aleš Lokar pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2016.