Širitev okužbe

V začetku avgusta sem v kolumni pisal o turški drami ter nevarnosti širitve težav na druge trge v razvoju. Čeprav smo le mesec dni kasneje in je težko trditi, da so se težave razširile v tako kratkem času, pa lahko trdimo, da je vse več držav pod drobnogledom vlagateljev, ki kažejo vse manj zaupanja v hitrorastoče trge. Zgodba hitre rasti držav v razvoju je z višanjem obresti ameriške centralne banke trčila ob oviro, ki navkljub večkratni ponovitvi v zadnjih 50 letih vedno znova preseneti vse udeležence.

 

Letos lahko s precejšno gotovostjo napovemo vsaj še 2 dviga obrestnih mer v ZDA. V prihodnjem letu trg pričakuje vsaj še dva ali tri dvige, s čimer bi se ciljna obrestna mera dvignila nad 3 odstotke. S tem postanejo ameriške obveznice precej bolj zanimive, po drugi strani pa to pomeni odliv denarja s trgov v razvoju in precej dražje zadolževanje podjetij in držav iz te regije. Če ima država urejene javne finance in so v dobrih časih razmišljali o slabih, to ne bi smelo prinesti velike krize. A problem je brezglavo poceni zadolževanje za nizko donosne investicijske projekte, veliki trgovinski in proračunski primanjkljaji ter politična neravnovesja, ki sprva začnejo potapljati valute, v drugi fazi pa lahko nastopi vsesplošna ekonomska in dolžniška kriza. Vlagatelji so po letih visokih donosov v zadnjih tednih zopet začeli podrobneje secirati finance držav v razvoju in se ob ugotovljenih šibkih točkah pospešeno umikajo z nekaterih trgov. Tako je letos več kot 10-odstotni upad valute v primerjavi z dolarjem doživelo že sedem držav. Naštejmo jih po velikosti upada: Argentina, Turčija,  Brazilija, Južna Afrika, Rusija, Čile in Indija. Večina teh držav ima primanjkljaj tudi v trgovinski bilanci, kar po eni strani sproži rast inflacije, po drugi strani pa je klasično priporočilo finančne javnosti dvig obrestnih mer, ki dodatno duši domačo rast. Recepti rešitve niso uniformni, a kot kaže, jih je težko implementirati, saj so boleči za prebivalstvo in na površje prinese nove obraze v politiki, ki zmagujejo z bolj ekstremnimi pogledi, tako levimi (Venezuela) kot desnimi (Turčija).

Zgodovina nas uči, da je Fed praktično v vsakem ciklu dvigovanja obrestnih mer po drugi svetovni vojni te dvigoval toliko časa, da se je nekaj “zlomilo”. Trenutno najšibkejša točka se zdijo trgi v razvoju. Vedno več vzporednic se vleče z obdobjem pred azijsko krizo leta 1998. A problem Evrope in ZDA je, da je danes naša odvisnost od trgov v razvoju bistveno večja kot pred dvema desetletjema. Še zlasti v Evropi je levji delež rasti podjetij po zadnji krizi prišel iz rasti na trgih v razvoju. Praviloma so tam tudi marže višje ali celo precej višje. Zato ne moremo zgolj odmahniti z roko, češ, to ni naš problem. Če se v težavah znajdeta Turčija ali Argentina ima to negativen, a obvladljiv vpliv na Evropo. Če se v krizi znajde vseh sedem zgoraj naštetih držav (in še nekatere druge), ima to velik negativen vpliv na svetovno gospodarstvo. To pomeni recesijo. In močno korekcijo na globalnih trgih. Trgovinske vojne in dodatne carinske ovire lahko negativen vpliv gospodarskih težav le še okrepijo, zato lahko na tej točki, ko so se nabrala precejšnja neravnotežja na trgih v razvoju, predstavljajo zelo nevaren pospešek negativnim trendom.

Vsaka kriza predstavlja tudi dobro vstopno točko za pripravljene in likvidne vlagatelje. Nekatere naložbe s trgov v razvoju se zdijo v tem trenutku že zelo ugodno vrednotene, a glede na dinamiko posameznih držav mislim, da še ni čas za močnejši vstop na trg. Situacijo je treba spremljati in se prilagajati razmeram, ki trenutno velevajo previdnost, a ko/če pride do res močne korekcije, pa bo potrebna potrpežljivost pri investiranju, a verjamem, da bo bogato nagrajena.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik 12. september 2018.

 

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima več kot 15 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi KD Skladi. Upravlja naša najstarejša in največja sklada, KD Galileo in KD Rastko, ter KD Dividendni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Na izboru revije Moje finance za leto 2016 je bil sklad KD Galileo izbran za najboljši slovenski mešani - globalni fleksibilni sklad v tri- in petletnem obdobju, prav tako tudi sklad KD Rastko, delniški - evropski. Aleš Lokar pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2016.