Neskončna zgodba končana?

Odločen sem bil, da ta teden ne bom omenjal Grčije. Ni mi uspelo. Grškim in evropskim politikom je uspelo včeraj zjutraj skleniti zgodovinski sporazum, ki to verjetno ne bo. Če čas zavrtimo šest mesecev nazaj na začetek leta, scenarija, ki se je odvrtel do danes, ne bi mogel napisati niti hollywoodski scenarist z najbolj divjo domišljijo. Toliko prekoračenih rokov, praznih obljub, stiskov roke s figo v žepu in neiskrenih dogovorov so zmožni samo evropski politiki. Ali kot je rekel predsednik evropske komisije Juncker: »To je tipičen evropski dogovor.« Ali naj nas ta razlaga pomiri? Poglejmo, kakšen je rezultat.

V zameno za 86 milijard evrov pomoči oziroma prestrukturiranja dolgov je Cipras obljubil višje davke, nižje pokojnine, višjo upokojitveno starost, reforme na trgu dela, liberalizacijo in privatizacijo. Če smo povsem iskreni, bi se vse to zgodilo tudi v primeru bankrota Grčije oziroma njenega izstopa iz evroobmočja in nove valute. S tem dogovorom bodo svoj dolg prestrukturirali na kontroliran način, medtem ko bi z novo valuto zapluli povsem v neznano. Problem je, da v finančni zgodovini skoraj ni primera, ko bi država prešla na šibkejšo valuto. Primeri iz časov razpadanja Jugoslavije in menjave valut so slabi, ker smo takrat vsi verjeli, da nova valuta (tolar, kuna in tako naprej) predstavlja močnejšo in ne šibkejšo možnost v primerjavi z dinarjem. Zato je odločitev Ciprasa logična in pravilna. Veliki »blef« se ni izšel in vse druge možnosti so slabše. Grki niso računali na to, da se bo igralec na drugi strani naveličal. Ankete so kazale vedno večji delež nemških (pa tudi finskih, nizozemskih in drugih) volilcev, ki so, ko se je vsa drama vlekla, vedno bolj podpirali rešitev, da se Grke vrže iz evroobmočja.

A to je le prvi korak. Do srede mora grški parlament že sprejemati spremembe zakonodaje, da bodo potem preostale članice lahko potrdile dogovor. Če Siriza ne razpade in s tem grška vlada ne odstopi, imajo Grki možnost, da v naslednjih 10–15 letih svojo državo znova postavijo na trdne gospodarske temelje. Če želijo socialno državo in pokojnine, bodo morali zanje trdo delati in plačevati davke. Zanje ne bomo delali ne Nemci in ne Slovenci. Da bo posel stekel, morajo zmanjšati birokracijo, liberalizirati gospodarstvo in omogočiti tekmo na trgu. Osrednja točka je privatizacija. Ustanovili bodo sklad in ta bo počasi prodajal deleže v državnih podjetjih. S tem bodo podjetja učinkovitejša, manj bo izčrpavanja proračuna. Podobno kot pri nas načrt s SDH, se vse vedno znova sfiži z vmešavanjem politike v dnevno poslovanje podjetij. Ekonomske logike se ne da pretentani. Predvolilne obljube Sirize (pa tudi drugih evropskih posnemovalcev) o krasnem novem svetu z malo dela, veliko ugodnostmi in izbrisom dolgov so se izkazale za pravljico. Slaba lastnost pravljice je, da se konča, ko ugasneš luč in zaspiš.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja