Na obvezniškem trgu nič novega!

Če se na začetku skoraj vsakega leta ugiba in napoveduje, da bo letos pa konec bikovskega trenda pri obveznicah, se skoraj po definiciji vsako leto zmotimo. Tudi letos. Samo indeks evropskih obveznic se je zvišal za dobrih 2,5 odstotka v letu. Kar je še bistveno bolj pomenljivo ob dejstvu, da je zahtevana donosnost večjega dela obvezniškega trga manjša od nič. Z drugimi besedami to pomeni, da če danes posodite denar Nemčiji, Franciji, Avstriji in drugim za pet let, boste morali zato plačati. Za Nemčijo, ki sodi med najbolj varne izdajatelje, celo skoraj pol odstotka na leto.

Vprašanje, zakaj se toliko opazovalcev obvezniških trgov moti, pa ostaja. Sam bi odgovore iskal v dveh kategorijah.

Prvič, ponudba in povpraševanje. Z nastopom velike recesije pred dobrim desetletjem so se države zadolžile, da so pomagale pospešiti okrevanje in sanirati svoj finančni sistem. Da pa ne bi zmanjkalo kupcev, so v igro odkupovanja vstopile centralne banke, ki so presežek izdanih obveznic nakopičile v svojih bilancah.

Z okrevanjem ekonomij se je večina držav začela razdolževati. Nemčija je znižala svoj dolg v BDP s 85 odstotkov leta 2011 na 60 odstotkov konec leta 2018. Na drugi strani centralne banke še vedno v povprečju neto dokupujejo državne papirje. S tem pa sistemsko znižujejo obrestne mere. Še najbolj se to kaže ob objavah izjemno dobrih makroekonomskih podatkih, ki bi morali voditi v razprodajo obveznic, zahtevana donosnost pa se dvigne samo za nekaj 20 bazičnih točk. Na drugi strani pa že prvi slab podatek z neverjetno lahkoto zniža prej omenjen dvig.

Drugič, teoretski koncept denarne politike. Vse bolj jasno postaja, da je obstoječa formula delovanja centralnih bank pod močnim pritiskom oziroma vprašanjem. Ideja dvigovati obrestne mere v dobrih časih in jih znižati v slabih je zelo dobro delovala v preteklem stoletju, a je žal v zadnjem času zadela ob zid, ki ga bo težko preplezati. Centralne banke so v zadnji krizi ostale brez pravega orožja, saj ni mogoče dvigniti obrestnih mer na ustrezno visoke ravni, da bi jih v recesiji spet lahko znižali, saj so blizu ničle.

Pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, je, da bi v družbi sprejeli koncept negativnih obrestnih mer. Torej bi nam moralo biti povsem sprejemljivo, da nam banka z računa vzame tudi 6 odstotkov na leto. V tem primeru tudi obvezniški bik ni ogrožen še naslednje desetletje. A pojavlja se več indicev, kot so potencialni novi člani ameriške centralne banke, da se bližajo spremembe politike. Nekateri zagovarjajo tiskanje denarja za financiranje vlade, spet drugi zlati dolar. Vsaka resna razpoka kredibilnosti pa lahko bika v hipu ubije. Iz tega naslova je pragmatična zadržanost še najbolj smiselna in moj stil upravljanja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 15. maj 2019.

O avtorju: Primož Cencelj

Primož Cencelj je končal ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Od leta 2006 si je nabiral izkušnje kot analitik na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je zaposlen v družbi za upravljanje KD Skladi. V letu 2012 je pridobil finančni strokovni naziv CFA (Chartered Financial Analyst). Upravlja obvezniška sklada KD Bond in KD Corporate Bonds ter denarni sklad KD MM. Na izboru revije Moje finance je sklad KD MM redno izbran za najboljši denarni sklad v Sloveniji, Primož Cencelj pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2013, 2015 in 2017.