Krizi v Argentini in Turčiji nič drugačni od preteklih

Nedavne dogodke v Braziliji, Argentini in Turčiji, bi lahko potegnili iz priročnika »kako zakuhati ekonomsko krizo«. Omenjene države so v preteklih letih nakopičile velike količine dolga v tujih valutah, brez omembe vrednih valutnih rezerv, poleg tega pa se jim je posrečilo zmešati smrtonosen koktajl visoke stopnje političnega tveganja, upadanja gospodarske rasti, rasti inflacije in enormnega proračunskega primanjkljaja. Skratka vsi simptomi, povezani s skrajno neprimernim vodenjem tako denarne kot fiskalne politike, ki so v preteklosti vodili v Azijsko krizo v poznih devetdesetih ali latinskoameriško krizo pred tem.

Vsako ekonomsko krizo je treba začeti analizirati na strani kreditodajalcev, saj brez njih vsi tisti (posamezniki, podjetja in države), ki so pripravljeni na brezglavo zadolževanje, ki si ga morda ne morejo privoščiti, ne bi zabredli v finančne težave na prvem mestu. Izjemno agresivna denarna politika največjih »zahodnih« centralnih bank po krizi 2008 je poplavila finančne trge. Vsi, ki so imeli dostop do »zastonj« denarja so iskali naložbene priložnosti, ki so nosile (kakršno koli) višjo donosnost.

Veliko teh sredstev je romalo v države v razvoju, ki so v iskanju tujega kapitala pospešeno izdajale državne obveznice, s katerimi so kasneje financirale (ne)dobičkonosne projekte. Zametki ekonomskih kriz se navadno začnejo prav v tej fazi, ko državniki sposojeni kapital investirajo v ekonomsko neupravičene projekte, ki ne samo da ne bodo prinesli zahtevane stopnje donosnosti, ampak najverjetneje ne bodo zmožni niti poplačati posojil, s katerimi so bili prvotno financirani. Razlogi za izbor tovrstnih projektov lahko tičijo v korupciji, kupovanju »socialnega miru«, izpolnjevanju neupravičenih predvolilnih obljub in podobno, kar pa ni tema tega članka.

Večina tovrstnih propadlih projektov v nadaljevanju negativno vpliva na gospodarsko rast in lahko prispeva k rasti inflacijskih pritiskov. Dokler so vlagatelji pripravljeni kupovati tovrstni dolg držav, podjetij in posameznikov, težave navzven niso vidne in v očeh javnosti tako ne obstajajo. Pač izdamo nov dolg, morda celo po ugodnejši obrestni meri (veliko povpraševanje vodi v padec lokalnih obrestnih mer), da poplačamo starega (četrti televizor kupimo s kreditno kartico, ki jo poplačamo z limitom na debetni kartici, ki ga nato poplačamo z najemom kratkoročnega posojila itd.). Težava nastopi, ko začne posojilodajalcev primanjkovati oziroma celo izginejo in kolesa ne moremo še enkrat zavrteti.

Ravno ta scenarij se je v zadnjih letih odvijal v Turčiji. Preden je Erdogan začel uresničevati sanje o diktaturi in s tem popolnoma spremenil percepcijo o državi med »zahodnimi« vlagatelji, je Turčija veljala za šolski primer perspektivne države v razvoju. Zaradi visoko rastoče ekonomije z izjemno ugodno demografsko sliko so vlagatelji »stali v vrsti« za turške obveznice. Danes je raven zunanjega dolga v  BDP v Turčiji najvišji med državami v razvoju, njene trenutne devizne rezerve pa vlagateljem niti približno ne zagotavljajo poplačilo dolga. Gospodarska rast, v preteklosti primarno financirana z zadolževanjem, je izgubila glavni vir financiranja in se je znašla v primežu. Če k temu prištejemo še naraščajočo inflacijo in močno povečano politično tveganje, ne preseneča, da smo v zadnjem obdobju na deviznih trgih priča pravi razprodaji turške lire, ki je v primerjavi z ameriškim dolarjem samo letos izgubila več kot 40 odstotkov vrednosti. Podobno zgodba se piše v Braziliji, Argentini in še kateri državi v razvoju, katerih politični veljaki so med študijem »spali« med predavanji o ekonomskih krizah v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 5. september 2018

O avtorju: Sašo Šmigić

Sašo Šmigić je diplomiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Od leta 2006 je bil zaposlen kot upravitelj na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa kot upravitelj v družbi za upravljanje KD Skladi, kjer je leta 2013 postal pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz. Upravlja sektorski sklad KD Surovine in energija ter v razvijajoče trge usmerjene sklade KD Novi trgi, KD Indija - Kitajska in KD Latinska Amerika.