Kdo določa ceno za slovenski dolg?

Višina obrestnih mer bi morala v osnovi odslikavati pričakovanja gibanja kratkoročnih obrestnih mer centralne banke. Značilno je, da so v času recesije nizke in v ekspanziji visoke. Za določitev nominalnih obrestnih mer je treba realni obrestni meri prišteti še inflacijska pričakovanja. Glede na stanje evropskega gospodarstva vodi Evropska centralna banka (ECB) stimulativno monetarno politiko, kar pomeni, da so obrestne mere za jedrne evropske države negativne.

A kot smo opazili, je v preteklih letih z gibanjem slovenskih obveznostih še nekaj, kar pojasnjuje gibanje cene za dolg. Ta nekaj pa je strah pred izgubo, ki mu pravimo kreditno tveganje. Opredelitev višine je odvisna od zmožnosti in želje po odplačevanju dolga. Zmožnost je določena z višino dolga in stroški obresti v BDP, želja pa je definirana s politično voljo. Manj ko jo je, večji je kreditni prebitek, ki državo odreže od dostopa do kapitalskih trgov. Nekaj takega smo v Sloveniji že imeli, kar je pomenilo za dva odstotka višji strošek za obresti na leto.

Da zgodbo še malo zapletemo, je ECB v začetku leta začela kupovati državne obveznice in tako podprla njihove tečaje. še posebej ob dejstvu, da se v Grčiji pošteno smodi. Grčija je katalizator prihodnjega dogajanja na kapitalskih trgih in bo imela pomemben vpliv na ceno slovenskega zadolževanja.

Ob grškem odhodu bi se slovenski dolg povečal za slabe štiri odstotke, kar bi moralo po definiciji podražiti slovensko zadolževanje. še več, mantra o večnem obstoju evra bi se zamajala in bi vsak negativen signal po zmanjšanju politične volje po odplačevanju hitro preplašil vse bolj plahe investitorje. A dokler bo tu ECB, zgodba ne bo katastrofalna. A lahko se zgodi, da bo tudi njim nekdaj pošla sapa. 


Primož Cencelj – samostojni upravitelj