Kako normalizirati obrestne mere?

V poletnih mesecih je na finančnih trgih vladalo bolj ali manj počitniško razpoloženje. Gladino je še najbolj vzvalovila kakšna severnokorejska raketa in posledično ostri odzivi ZDA, Japonske in Severne Koreje ter klasično zadržani odzivi Rusije in Japonske.

Je pa bilo poletje tako bolj v znamenju refleksije in kontemplacije časa izpred desetih let, ko se je začela finančna kriza, ki je v marsikateri državi in regiji povzročila izgubljeno desetletje. Vrh razmišljanja je bil letni simpozij centralnih bankirjev v Jakson Holu v Ameriki. Glavna misel razprav je šla v smer, da so se centralne banke odlično spopadle s težkimi trenutki in preprečili še slabši razvoj dogodkov. Se pa zavedajo, da odzivi niso bili enako uspešni za vse sloje družbe. Od povečanja razslojenosti lokalno do sprememb gospodarskih moči globalno, kar se zdaj manifestira v različnih radikalnejših političnih programih.

A rešitev centralnih bank gre v smer boljše regulacije finančnega sveta, izvedbo številnih prepotrebnih strukturnih reform in večje integracije sveta ter nadaljevanje globalizacije. Znano je, da je lahko zelo stimulativna denarna politika centralnih bank skoraj brezzoba, če ji preostale fiskalne in druge politike ne sledijo. Ravno razlika med finančno in realno ekonomijo je še vedno problem. Ta se kaže v razkoraku med inflacijo sredstev (ang. »asset price inflation«) in potrošniško inflacijo ter rastjo plač. Najboljši primer omenjenega je za zdaj še neraguliran trg kriptovalut in kriptožetonov, kjer rast vrednosti sredstev brez podlage denarnega toka spominja na čas balona dot.com na prehodu tisočletja.

Podobno obstaja tudi vse večja evforija za naložbami v pasivne sklade ETF, ki obetajo donose, ki so poleg zelo nizkih stroškov primerljivi s primerjalnimi indeksi. Ob nekoliko natančnejši analizi pa se lahko samo sprašujemo, kako jim na določenih trgih uspeva slediti, saj so nekateri papirji že povsem redki in jih je izjemno težko dobiti. Tako se ETFji poslužujejo sintetičnih načinov sledenja, kar pa spet spominja na čas pred desetletji.

Pred centralnimi bankami tako nastajajo novi problemi, med katerimi je največji, kako normalizirati obrestne mere. Že v Ameriki to postaja vse večji problem, ki se izraža med željami in pričakovanji finančnega sveta (brez dvigov obrestnih mer do konca leta) in realno dinamiko gospodarstva (nadaljevanje izboljšanja trga dela in solidna gospodarska rast). Po drugi strani pa se v Evropi od ECB pričakuje zmanjševanje kupovanja obveznic. Evro pa pridobiva in je prešel mejo 1,2 dolarja za evro. V iskanju odgovora kdo ima prav, lahko favoriziramo, bodisi delnice ali obveznice, smiselno pa je imeti dinamično upravljan portfelj.

O avtorju: Primož Cencelj

Primož Cencelj je končal ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Od leta 2006 si je nabiral izkušnje kot analitik na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je zaposlen v družbi za upravljanje KD Skladi. V letu 2012 je pridobil finančni strokovni naziv CFA (Chartered Financial Analyst). Upravlja obvezniška sklada KD Bond in KD Corporate Bonds ter denarni sklad KD MM. Na izboru revije Moje finance je sklad KD MM redno izbran za najboljši denarni sklad v Sloveniji, Primož Cencelj pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2013 in 2015.