Kaj pa zdaj?

Od komentarja o dobri volatilnosti, ko je guverner Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi pomladi 2015 izstrelil zahtevane donosnosti evropskih držav v nebo, je preteklo že kar nekaj časa. Med drugim je v vmesnem času dvakrat znižal obrestno mero in povečal ter podaljšal odkupovanje obveznic. Tisti opazovalci trgov v razvoju se bi verjetno ob dvigu obrestne mere 10 letne obveznice za 100 bazičnih točk kar malo nasmehnili. Že samo turška in argentinska centralna banka sta v zadnjem času dvignili svojo kratkoročno obrestno mero za več 10 odstotnih točk.

A poudariti moramo, da v je v razvitih gospodarstvih predvidljivost tista, ki omogoča kontinuirano gospodarsko rast. Hitri in nenadzorovani premiki monetarne politike imajo namreč hitre in predvsem negativne posledice na realni ekonomiji. V tem smislu je leto 2015 izrazito posebno, saj je v obdobju po začetku odkupovanja obveznic (APP) Draghi testiral, kako lahko s svojo komunikacijo spreminja smer trga – ukrep, ki ga zdaj formalno poznamo kot prihodnje usmeritve.

Ta ukrep je v zadnjih mesecih prišel v središče dogajanja. ECB celo navaja uspešno razširitev svojega komunikacijskega kanala z različnimi platformami družbenih omrežij. Zdi se, da novega denarja po letošnjem letu več ne bodo namenjali odkupovanju obveznic. Vse kar jim je ostalo, je reinvestiranje glavnice zapadlih obveznic iz zaloge in operacije zamenjav ročnosti.

S tem pa dajejo finančnim igralcem možnost večjega vpliva na trg oziroma, z drugimi besedami, večjem nihanju oziroma slabi volatilnosti. Ne preseneča, da je šel odbor ECB v ofenzivo in v zadnjem času v svojih nastopih in intervjujih predstavil kopico zanimivih podatkov. V nekaterih govorih so celo malo odprli svojo »črno skrinjico« razmišljanja v zadnjih petih letih. Hkrati so pa med vrsticami trgu signalizirali, kakšno obnašanje si želijo v prihodnosti.

Povedano na kratko. Želijo gradualizem brez večjega in škodljivega nihanja. Vsi se zavedajo, da bodo morali ključne obrestne mere v naslednjem obdobju začeti dvigovati. Hkrati pa postopno dopustiti normalizacijo na trgu dolgoročnih obrestnih mer, ki jo merimo kot strošek držanja, ki je v tem trenutku ocenjen na -100 bazičnih točk. Torej se Nemčija za 10 let zadolžuje vsaj 1 odstotek nižje, kot bi se brez ukrepa ECB. Če bi prišlo do hitrega premika, bi to povzročilo veliko škodo (znižanje cene glavnice za dobrih 9 odstotkov) v portfeljih finančnih podjetij.

Obilo dela, torej. Vzdrževati gospodarsko rast brez rasti demografije je izjemno težko. Japonska je na primer v zadnjih 10 letih povečala svojo bilanco za štirikrat, BDP pa se je nominalno zvišal samo za 5 odstotkov. A že nekaj besed lahko naredi pot bistveno lažjo, tako da se mi zdi investicija v dobro komunikacijo zelo smiselna. Ujeti pravo frekvenco pa je odločilno za investiranje.

Objavljeno v časniku Dnevnik, 26. september 2018

O avtorju: Primož Cencelj

Primož Cencelj je končal ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Od leta 2006 si je nabiral izkušnje kot analitik na borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je zaposlen v družbi za upravljanje KD Skladi. V letu 2012 je pridobil finančni strokovni naziv CFA (Chartered Financial Analyst). Upravlja obvezniška sklada KD Bond in KD Corporate Bonds ter denarni sklad KD MM. Na izboru revije Moje finance je sklad KD MM redno izbran za najboljši denarni sklad v Sloveniji, Primož Cencelj pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2013, 2015 in 2017.