Evropska dilema

Slab konec 2018 in zelo volatilen uvod v 2019 je podrl precej zastavljenih strategij vlagateljev na kapitalskih trgih. Še novembra, ko se pripravlja glavni del strategij, je svetovni gospodarski položaj za 2019 kazal precej drugačno, bolj optimistično sliko. A po vseh turbulencah zadnjih dveh mesecev v ospredje vse bolj prihaja vprašanje, ali trg ponovno vidi nekaj več, kar gospodarstvo šele zaznava. Če so ameriški makroekonomski podatki še zmeraj zelo dobri, pa vse bolj skrbi hitro in močno poslabšanje gospodarske slike v Evropi. Povezave lahko verjetno iščemo v slabših gospodarskih podatkih, ki prihajajo iz Kitajske in drugih trgov v razvoju, od katerih je Evropa precej bolj odvisna kot ZDA. Posledično ostaja odprto vprašanje o deležu delnic evropskih podjetij v portfelju.

Evropske delnice so v letu 2018 spet prinesle bistveno slabše donose kot delnice v ZDA in s tem razblinile upanje, da bi lahko bilo leto 2018 leto obrata. Zaostanek se namreč že od začetka finančne krize samo krepi. V zadnjih 10 letih, od začetka leta 2009, je donos ameriškega S&P znašal 333 odstotkov, merjeno v evrih in vključujoč dividende. Glavni evropski indeks je v tem obdobju prinesel le 141 odstotkov. Zaostanek je neverjetnih 192 odstotnih točk. V zadnjih 20 letih, od uvedbe evra v letu 1999 je ta razlika nekoliko manjša, a še vedno ogromnih 87 odstotnih točk. A bližja primerjava gibanj indeksov predstavi precej podrobnejšo sliko. Močno rast evropskih delniških trgov smo videli predvsem v letih 2005-2007, ko so bili glavni »krivec« za rast finančne delnice. Po drugi strani smo močno povečevanje zaostanka Evrope za ZDA videli predvsem po letu 2014, ko so ameriške tehnološke delnice nadaljevale močno rast, Evropi in njenim delnicam pa ni uspelo ponuditi odgovora na tehnološko revolucijo. In tako sliko odsevajo indeksi in kapitalski trgi še danes. Pravilen odgovor na vprašanje kaj bo s tehnološkimi delnicami oziroma ali se lahko evropske finančne delnice poberejo iz globoke krize, bo verjetno prinesel tudi nadpovprečen rezultat. Zadnje tedne sicer analitiki močno znižujejo pričakovanja za najbolj razvpite tehnološke delnice, tako imenovane FAANG (Facebook, Amazon, Apple, Netflix, Google). Vrednotenja so se precej spustila, a vse bolj v ospredje prihaja vprašanje, ali je obstoječi poslovni model in predvsem stopnje rasti vzdržen. V primeru Appla lahko vidimo, da so se potrošniki že zasitili vsako leto novega modela in da bo treba ponuditi nekaj res novega. Po drugi strani vemo, da evropske finančne delnice ne morejo ponuditi nečesa novega, lahko pa to stori ECB v obliki višjih obrestnih mer. A pešajoči gospodarski podatki vse bolj hladijo pričakovanja o dvigu obrestnih mer. Nasprotno. Krepijo se pričakovanja, da bo ECB prisiljena v neko staro-novo obliko dodajanja likvidnosti na trg. A brez rasti obrestnih mer in izboljšanja pogojev poslovanja bomo težko videli močnejšo rast tečajev evropskih finančnih delnic. Že res, da so vrednotenja izredno nizka ter v mnogih primerih dividendne donosnosti odlične, a brez sprememb politike ECB bodo tu v 2019 tudi ostala.

Seveda pričakovanja za leto 2019 niso odvisna le od teh dveh sektorjev, a kot nam kaže zgodovina zadnjih nekaj let bo celoten trg težko ubežal močnemu vplivu teh dveh panog na oba indeksa. V Evropi to še posebej drži, saj velika odvisnost od avtomobilske panoge ter energije in materialov prinaša dodatna tveganja na trg. Tudi rezultat trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko nakazuje, da bo največja poraženka prav Evropa. Če se Kitajska in ZDA ne bodo dogovorile, bo to pripeljalo do močnega upada svetovne trgovine, če pa bo sporazum podpisan, bo okrepil trgovino med ZDA in Kitajsko na škodo evropskih podjetij. Če k tej sliki dodamo še brexit, ki bo (ali pa tudi ne) nekoč v bližnji prihodnosti, je razlog za približno 20-odstotno podcenjenost evropskih delnic v primerjavi z ZDA razumljiv. Naloga vlagatelja pa še toliko težja. A zgodovina nas uči, da izzivalci lahko presenetijo, favoriti pa razočarajo.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 16. januar 2019.

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima več kot 15 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi KD Skladi. Upravlja naša najstarejša in največja sklada, KD Galileo in KD Rastko, ter KD Dividendni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Na izboru revije Moje finance za leto 2016 je bil sklad KD Galileo izbran za najboljši slovenski mešani - globalni fleksibilni sklad v tri- in petletnem obdobju, prav tako tudi sklad KD Rastko, delniški - evropski. Aleš Lokar pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2016.