Ekskluzivni intervju s Petro Majdič: Tečem po novih progah

Petra Majdič, dobitnica nepozabne olimpijske medalje iz Vancouvra, trikratna zmagovalka v skupnem seštevku svetovnega pokala in 23-kratna zmagovalka na tekmah najvišjega ranga, je tekaške smuči postavila v kot le v vlogi tekmovalke.

Petra Majdič, intervju Tečem po novih progahšport je še vedno temelj številnih dejavnosti naše nekdanje šampionke. Petra je aktivna v več vlogah, vodi svoje podjetje in ima hkrati od lanskega leta še eno pomembno “kariero”: materinstvo. Njen recept za uspeh na vseh področjih? Racionalno upravlja s časom ter premišljeno razporeja energijo v delo in sredstva v vlaganja.

Petra, kako pogosto v zadnjem času stopite na tekaške smuči?
Za svojo dušo absoultno preredko. Niti enkrat na teden mi ne uspe, kar je katastrofa. 

Uživate, ko se po progi poženete brez pritiska ob misli na naslednjo veliko tekmo?
Ko sem se poslavljala, se nisem odločila čez noč, pri sebi sem že nekaj časa vedela, da je konec. A že prvi dan po tem, ko sem se tudi uradno “upokojila”, je bil občutek vrhunski. Čutila sem, da je z mene padlo veliko breme.

Kaj pa iz tekmovalnih časov pogrešate?
Naravo in tišino. Ko sem bila ure in ure sama v gozdu, me je to zares napolnjevalo s posebno energijo. Mislim, da tišino pogreša veliko ljudi. Danes smo preobremenjeni z zvoki, ti nas spremljajo na vsakem koraku. Na smučeh sem lahko potovala kilometre globoko v tišino gozda, kjer je zvoke dodatno zadušil tudi sneg. Pogrešam zvok drsenja smuči in svojega dihanja. To daje notranji mir. 

Danes svoj čas vlagate v tri ključna področja: še vedno v šport, predvsem pa posel in družino. Kaj je njihov skupni imenovalec?
Organiziranost. Pripravljati si moram premišljeno izdelane časovnice, da lahko usklajujem vsa področja. Vsa povezuje tudi dejstvo, da z njimi osebnostno rastem in mi zato vsako posebej zelo veliko pomeni.

Kdaj in kako ste iz športa zapluli v podjetniške vode?
Z distribucijo športne opreme sem se začela ukvarjati že tri leta pred koncem športne kariere, takoj po tem pa sem vzela v podjetju stvari v svoje roke. Podjetništva sem se sicer učila že od svojega enaindvajsetega leta. Vrhunski športnik mora namreč takoj, ko sklene finančno pogodbo s smučarsko zvezo ali sponzorji, ustanoviti podjetje. Večino poslov sem že takrat vodila sama: dogovarjala sem se s sponzorji, izpolnjevala s tem povezane obveznosti, se pogajala za zneske … Tek na smučeh v času, ko sem začenjala, še ni bil posebej odmeven, za menedžerje nisem bila tako zanimiva.    

Ali morda v današnjih podjetniških izzivih pogrešate kakšno značilnost športa kot svojevrstnega posla, ki bi jo bilo vredno obuditi?

Ko smo začeli graditi mojo ekipo, je temeljila predvsem na zaupanju. Beseda je dala besedo in to je pomenilo zavezo. Nismo potrebovali dodatnih pogodb. Ko sem vstopila v  novi svet “pravega” posla, sem takoj opazila razliko. Zgodi se, da se dogovarjamo o podrobnostih v številnih mailih, potem pa še vedno iščemo, kaj je kdo rekel, in ali drži, kar smo zapisali. Zdaj so pač takšni časi, ko je dobro imeti vsaj dve pogodbi, pa še kakšno dodatno zagotovilo, drugače nič ne velja.

Je posel za vas tek na dolge proge ali šprint?
Je mešanica obeh. Prodaja in distribucija športne opreme je predvsem tek na dolge proge. šprint so vsi ostali projekti, na primer programi za teambuilding, ki jih tudi izvajam. Na splošno pa lahko poleg disciplin med športom in poslom potegnem tudi druge vzporednice. Prva je zagotovo izpostavljenost naravnemu okolju: včasih je slaba zima, proga je katastrofalna, drugič sije sonce. Tudi konkurenca je včasih huda, drugič malo manj. Skupni točki sta zagotovo tudi vztrajnost in poštenost. No, pri tej drugi moramo odmisliti leta nazaj, ko je bilo v športu res veliko dopinga in je bolelo, kako so se močnejše ekipe posluževale tudi takih nepoštenih metod.

Tudi vlaganje je tek na dolge proge. Koliko energije namenite za upravljanje svojih naložb?
Tek na dolge proge je predvsem to, da najdeš dobro kombinacijo. Koliko in kam vložiti, kako razporediti svoja sredstva, to so prava vprašanja. Ves čas iščem prave odgovore, a se zavedam, da to nikakor ni preprosto. Če bi lahko kar mimogrede podvajali vložke, potem nihče več ne bi igral lota. Sama spremljam dogajanja na različnih trgih, saj poslujem s tujim dobaviteljem, ki deluje na globalnem trgu. Priznam, da me včasih kar zaskrbi, ko opazujem, kako je danes gospodarsko ponekod vse na precej trhlih tleh.

Bi rekli, da ste umirjena, premišljena vlagateljica?
Na splošno veljam za zelo konzervativno in tako se obnašam tudi poslovno. Dejstvo je, da mi v življenju ni bilo nič podarjeno, in to vpliva tudi na moje sedanje odločitve. Prihajam s kmetije in tako mi je že od nekdaj kristalno jasno, da pač žanješ samo toliko, kolikor sadiš. Včasih izkupiček ni tak, kot si želiš. Ampak vedno lahko oceniš, kje je še priložnost za korak naprej. Naslednje leto pač začneš znova, pa še naslednje in tako naprej.

Ampak v športu ste pa tvegali več …
Govoriva o Vancouvru?

Tudi.
Takrat smo bili vsi v naši ekipi tako dobro pripravljeni, da načeloma ne bi govorili o tveganju, če se ne bi ob progi pojavila tista luknja, za katero ni vedel nihče. V športu enostavno greš na vse ali nič, na vrhu je prostor samo za enega in nimaš prav veliko možnosti za razmišljanje. Leta tečejo, tekma, ki jo izgubiš, se nikoli ne vrne. Če želiš obdržati kontinuiteto rezultatov, ki prinaša tudi finančna sredstva zate in ekipo, veš, da nimaš izbire. 

Kako v življenju premagujete težke izzive, morda kdaj tudi padce, ki vam na drugih področjih prekrižajo pot in kjer surova moč ni dovolj?
Učim se diplomacije, kar mi gre včasih boljše, drugič slabše. Ženske naj bi imele posebno energijo, ki pomirja situacijo, a sama sem zelo temperamentna. Tako je bilo tudi pri športu, kjer sem imela popolnoma nasproten značaj kot večina mojih sotekmovalk, ki so bile bolj introvertirane. Jaz sem precej ekstrovertirana, tako kot sem kazala čustva v športu, jih zdaj tudi v poslu. Uspeha se lahko veselim kot mali otrok, lahko pa sem tudi zelo nejevoljna in bom na glas povedala, če mi kaj ni prav. Tako nekako prenašam tudi padce.

A zavedam se, da je posel vrtiljak, enkrat gor, drugič dol, tveganje je veliko, lahko se ti tudi zvrti. Ritem je nor in nikoli ne pojenja. Iz padcev se tako lahko le učiš, da si naslednjič nanje bolje pripravljen. Podzavestno padce nekako seveda pričakuješ. Ko se pojavijo, nisi tako presenečen. Pričakuješ pa tudi uspehe, za katere menim, da jih veliko Slovencev ne pričakuje. Zdi se mi da smo kot narod bolj pripravljeni na neuspeh kot uspeh. S tem, ko smo osredotočeni na neuspeh, ga skoraj prikličemo. Kar pa ni v redu. Pripravljen moraš biti na oboje. 

Po padcu v Vancouvru ste prejeli Foxovo nagrado za najbolj pogumnega in požrtvovalnega športnika. Zdaj ste še v eni vlogi. Bi lahko primerjali materinstvo s športom, je tudi to svojevrstna pogumna vloga?
Menim, da je največji izziv za mamo, da je hkrati tudi poslovna ženska, a zaradi tega družina ne trpi preveč. Občudujem uspešne ženske, ki imajo hkrati tudi super družino. Sama zdaj spoznavam, kako težko je to.

Kako potem usklajujete poslovne obveznosti s časom za družino?
Hvaležna sem super babicam in sodelavcem. Prve vskočijo, ko je treba zaradi mojih obveznosti popaziti na hčerko. Z drugimi odlično sodelujemo pri poslu in pomagajo takrat, ko potrebujem čas za družino.

Je pa res, da je moja hčerka pravi mali popotnik. Nisem tipična moderna mama, mala ni zavita v vato. Selimo jo sem in tja, veliko doživlja, ogromno ljudi spoznava, pa ima prav tako varno okolje. Sama sem mnenja, da morajo starši otroka uvesti v svoj življenjski ritem, ne pa prepustiti, da ga določa otrok, saj svojega lastnega ritma še nima in lahko le poskušaš upoštevati njegove znake.

Boste tudi hčerko usmerjali po mamini poti – v šport?
Če jo bo zanimalo, vsekakor, saj verjamem, da je šport ena najlepših šol življenja. Upam pa, da ne bom mama, ki bi bila obsedena z uspehom svojih otrok. Želim biti takšna, kot so bili moji starši. Imela sem podporo, kaj več od tega pa ne. Včasih bi si je želela več, a so me enostavno pustili. Izkazalo se je, da so naredili prav. Že takrat sem kazala, da si nekaj zares želim doseči. Če bi mi dajali več opore, si morda tega ne bi tako zelo želela.

Kaj je najboljša lekcija, ki ste se je v teh prvih mesecih naučili od svoje hčerke?
Naučila sem se spet veliko več smejati. Moram priznati, da je bilo v poslu po koncu športne kariere zame na začetku kar preveč resno. Imela sem občutek, da je bilo dnevno preveč na kocki, zato sem se včasih kar pozabila smejati.

Zaključiva z nasvetom za starše. Kakšen je vaš prvi finančni nasvet pri vzgoji otrok?
Svojo hčerko si želim vsekakor naučiti, da bo znala vselej ugotoviti, koliko kaj stane. Želim si, da bo znala postaviti svoj sistem dela in si zagotoviti lastna sredstva. Prepričana sem, da si veliko bolj vesel prvega tisočaka, ki ga zaslužiš, kot pa podarjenega. Če dosežeš cilj sam, imaš pravi občutek, da ti je uspelo.