Centralne banke naše rešiteljice?

Krog je sklenjen. Po kratki epizodi dviga obrestnih mer v ZDA v 2017 in 2018, čeprav so ostale globoko pod povprečjem po drugi svetovni vojni, lahko danes zopet pričakujemo njihovo znižanje. Odprto ostaja samo vprašanje, ali bo Fed popustil pritiskom Trumpa in znižal za 0,50 odstotne točke ali pa bomo videli klasično znižanje za 0,25 odstotne točke. Trg že upošteva nadaljnja znižanja v jesenskih in zimskih mesecih, zato vztrajno raste in S&P je že presegel 3000 točk.

 

K rasti globalnih indeksov prispevajo tudi boljši rezultati od pričakovanih. Smo sredi sezone objav za drugi kvartal in evropska ter ameriška podjetja presegajo pričakovanja vlagateljev in analitikov. Ob tem je treba dodati, da so se v zadnjih mesecih pričakovanja znižala, s čimer so ustvarili bolj optimistično ozračje sezone rezultatov. A kljub solidnim rezultatom so v zadnjih šestih mesecih trgi rasli precej hitreje od poslovanja in dobičkov. Vzroke gre iskati v pričakovanjih, da bodo centralne banke znižale obrestne mere in kreirale nov poceni (za nekatere pa kar zastonj) denar. Prejšnji teden je ECB napovedala močnejši poseg za začetek jeseni, po kratkem navdušenju pa je trg zajela hladna prha v obliki okrepljenih recesijskih strahov. Evropska gospodarska rast se po zaslugi storitvenega sektorja drži v zelenih številkah, čeprav se upočasnjevanje v industriji nadaljuje. Številke so že na ravneh iz let 2012 in 2013, ko smo v Evropi videli drugi val krize. Tudi tokrat v upočasnjevanju prednjači nemška industrija, v kateri so številke videti najgrše in je že krepko v recesiji, presenetljivo pa se tokrat periferne industrije (Italija, Španija in tudi Grčija) in Francija držijo bolje. Največje probleme lahko opazimo pri mednarodni trgovini v najbolj izpostavljenih segmentih gospodarstev, kot sta avtomobilska industrija in segment polprevodnikov ter IT-opreme, kjer so očitno trgovinske vojne vplivale predvsem na večjo previdnost in s tem zmanjšale gospodarsko aktivnost. Po drugi strani segmenti, ki so odvisni od lokalnega ali evropskega potrošnika, še vedno beležijo rast. Dejstvo je, da je predvsem evropski potrošnik tokrat v finančno bistveno boljšem položaju, v obdobju po zadnji krizi so prihranki krepko zrasli, tudi Slovencem, a odprto ostaja vprašanje, kako se bo tak potrošnik obnašal, če se bo zaradi zmanjšanja gospodarske aktivnosti začel pritisk na njegovo plačo. Bo morebiten izpad dohodka nadomestil s prihranki, in v tem primeru bomo videli mehak prehod, ali pa bo zmanjšal potrošnjo in poglobil krizo? Tak scenarij skrbi tudi kreatorje denarne politike, zaradi česar ECB že odprto signalizira, da imajo le malo asov v rokavu in da bi morale države, ki si to lahko privoščijo, povečati javno potrošnjo. S tem ciljajo predvsem na Nemčijo, kjer se je vladajoča elita odločila, da bodo upočasnjevanje gospodarstva prevedrili s preteklimi prihranki in nadaljevali s pristopom varčne »švabske« gospodinje. Najvišji proračunski presežek po združitvi Nemčije v višini 1,7 odstotka BDP iz leta 2018 (60 milijard evrov) bodo letos sicer težko ponovili, a plan vseeno predvideva presežke tudi v prihodnjih letih in upad dolga po 60 odstotkov BDP. Ker istočasno dosegajo rekorden presežek v trgovini s svetom, vse to ugodno vpliva na nemške javne finance. Istočasno pa mahanje z rdečo cunjo pred razjarjenim bikom (Trump), saj skoraj ne mine dan, ko ameriški predsednik ne bi tvital o tem, kako Evropa gospodarsko izkorišča ZDA. Zadnja taka »domislica« je bila izjava, da je bil evro uveden le zato, da bi Evropa (Nemčija) imela šibko valuto in s tem izpodrivala ameriški izvoz. O ekonomskem smislu teh izjav na tem mestu ne bi debatiral, kaže pa na to, da se v ameriški administraciji krepijo sile, ki bodo poskušale ukrepati. Pritisk na Fed po močnem znižanju obrestnih mer je korak v to smer. Ker tudi nekatere druge velike centralne banke že znižujejo obrestne mere (Avstralija, Rusija, Turčija, Kitajska) je to korak s smer valutnih vojn.

Vseeno pa star pregovor pravi, da se ne bojuj s centralnimi bankami. Ker bodo ustvarjale dodatno likvidnost, lahko trgi zrastejo, donosi obveznic pa upadejo. Previdnost torej ni odveč, portfelj naj bo razpršen in uravnotežen, a pozabiti na delnice in obveznice je v tem trenutku vseeno nespametna poteza.

O avtorju: Aleš Lokar

Aleš Lokar ima več kot 15 let izkušenj v finančnem sektorju. Kot analitik, upravitelj in borzni posrednik je deloval v borznoposredniških družbah BPH in PM&A. Od leta 2005 dalje je bil zaposlen kot upravitelj premoženja v borznoposredniški družbi KD BPD, od marca 2008 pa je pomočnik direktorja naložbenega sektorja v družbi KD Skladi. Upravlja naša najstarejša in največja sklada, KD Galileo in KD Rastko, ter KD Dividendni, ki se je preoblikoval iz investicijske družbe. Na izboru revije Moje finance za leto 2016 je bil sklad KD Galileo izbran za najboljši slovenski mešani - globalni fleksibilni sklad v tri- in petletnem obdobju, prav tako tudi sklad KD Rastko, delniški - evropski. Aleš Lokar pa je nosilec prestižnega priznanja najboljši slovenski upravljavec leta 2016.