Aktualno
Cena surove nafte od poletja strmo pada
Cena terminskih pogodb na severnoatlantsko mešanico brent (»evropska« cena nafte) in zahodnoteksaško mešanico WTI (»ameriška« cena nafte) je od junijskih vrhov padla za več kot 20 odstotkov, merjeno v dolarjih. Glavni razlogi za padec cene nafte so naraščajoča proizvodnja, visoka raven zalog in upočasnjevanje povpraševanja, ki gre z roko v roki z upočasnjevanjem globalne ekonomske aktivnosti.
Na račun novih alternativnih tehnik, kot so horizontalno vrtanje in hidravlično lomljenje in izboljšave v tehnologiji, ameriška naftna industrija doživlja preporod. Po podatkih EIA (Energy Information Administration) letos povprečna tedenska proizvodnja nafte znaša 8,88 milijonov sodčkov na dan, kar je največja raven proizvodnje po letu 1986. Napovedi za prihodnje leto so bolj optimistične, saj naj bi v ZDA presegli rekordne količine proizvodnje iz 70. let prejšnjega stoletja. Poleg Amerike se zgodovinsko visokim ravnem proizvodnje približuje tudi Rusija. Ruska naftna podjetja so v letošnjem letu v povprečju na dan proizvedla 10,61 milijonov sodčkov, manj kot odstotek pod posovjetskim rekordom. O rasti proizvodnje poročajo tudi države članice naftnega kartela Opec, ki so septembra skupno dnevno proizvedle 30,47 milijona sodčkov nafte. Skupek vsega je globalna »poplava« surove nafte in skoraj »do roba« napolnjena skladišča. Pred desetimi leti bi bila to skoraj idealna situacija, saj je izjemna rast globalne ekonomije dobesedno posrkala vsako kapljico surove nafte, ki je prišla na trg. Čeprav je od nastopa globalne finančne krize preteklo že kar nekaj časa (šest let, če smo natančni), globalni ekonomski stroj še vedno ne deluje z vsemi cilindri, saj nam vsako leto postreže s kakim novim zapletom. Upočasnitev ekonomij v Evropi (nedelujoč finančni sistem, grožnja deflacije) in nekaterih državah razvijajočega se sveta (politično tveganje, inflacija, makroekonomska neravnovesja) je zadnji tovrstni primer. Posledično povpraševanje ne sledi rasti ponudbe, na naftnem trgu pa se je začela »razprodaja« nafte in naftnih derivatov. Prva je »diskontno prodajo« (nižja prodajna cena od terminskih borznih) začela Savdska Arabija, ki so ji kmalu začele slediti tudi druge večje članice Opeca. Zadnji tovrstni primer je Iran, ki je novembrsko proizvodnjo prodal v Azijo z najvišjim diskontom v zadnjih šestih letih.
Sašo šmigić, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja analiz
