Revolucija pred vrati

Pred kratkim sem imel priložnost poslušati izredno zanimivo predavanje »futurista« Tonyja Sebe z univerze Stanford. Predavanje se osredotoča predvsem na energijo in transport ter zagovarja učinek »snežne kepe«. Čisto na kratko gre za učinek, ko spremembe dosežejo kritično maso in jih potem ljudje zaradi lastnega ekonomskega interesa sprejmejo zelo hitro. Hitrost implementacije sprememb ima t. i. krivuljo S. Poglejmo dva primera. Leta 1900 so bili avtomobili na ulicah New Yorka redki. A promet je bil kljub temu zaradi kočij zelo gost in imeli so zastoje. Leta 1913, le 13 let pozneje, so bili zastoji še vedno del vsakdanjika, le kočij praktično ni bilo več. Podobno je McKinsey leta 1985 za AT & T, takrat največjo telefonsko družbo na svetu, napovedal, da bo število uporabnikov mobilnih telefonov v ZDA leta 2000 doseglo 900.000 uporabnikov. Dejansko jih je bilo 109 milijonov. 120-krat več od napovedi. Učinek snežne kepe, ki velikokrat preseneti vse udeležence. AT & T je bil leta 1985 eno najvrednejših tehnoloških podjetij in čeprav jim gre tudi danes dobro, so zamudili vlak in danes gledajo v hrbet Applu, Googlu, Facebooku in drugim.

Avtomobilska industrija pospešeno napoveduje prehod na električne avtomobile. Povsem jasno je, da je največja ovira za več električnih avtomobilov njihova cena brez državne subvencije. Največja postavka pri ceni avta je cena baterije. A cena baterij Li-on je v obdobju 2010-2014 padala v povprečju 16 odstotkov na leto, baterij Li-on za prenosnike pa zadnjih 15 let, za 14 odstotkov na leto. Danes baterija stane okoli 300 dolarjev na kWh. Cena se bo po pričakovanjih znižala na 200 dolarjev leta 2020 in na 100 dolarjev leta 2023. 100 dolarjev je po ocenah tista cena, ki bo omogočila množičen prehod z avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem na električne avtomobile. To pomeni tretjino manj avtomobilskih delov. Manj vzdrževanja. Vsebina avtomobila bo precej manj mehanična in imel po precej več tehnologije (programske in strojne opreme). Glede na močno odvisnost slovenskega gospodarstva od avtomobilske industrije se postavlja vprašanje, ali so naši dobavitelji pripravljeni na potencialno hitro transformacijo in spremembe v dobaviteljskih verigah.

Pojdimo k polnilnicam. Te se bodo množično gradile v naslednjih letih. To bo prineslo velike spremembe v panogo oskrbe z električno energijo. Potrebne bodo velike presežne zmogljivosti ob vrhu porabe, kar je zelo drago. Zato je odgovor na to možnost hramba energije. Padec cen baterij je pozitiven tudi za cene hrambe energije. Trenutni sistem je razmeroma neučinkovit, saj je zgrajen za konično porabo. Con Edison, podjetje, ki oskrbuje z elektriko 10 milijonov ljudi v New Yorku, 30 odstotkov svojih zmogljivosti uporablja le 6 odstotkov časa. Se pravi 30 odstotkov elektrarn 94 odstotkov vsega časa stoji. Si predstavljate prihranek (in spremembe), če lahko energijo shranimo v času nižje porabe in jo uporabimo v času visoke porabe? Ko veter piha in sonce sije jo shranimo in jo porabimo v oblačnih in brezvetrnih dnevih. Ampak cena solarne energije ni konkurenčna premogu ali jedrski energiji. Mogoče danes brez subvencij še vedno ne. Kako bo čez 5 let? Cene solarnih panelov so od 70. let do danes povprečno padale 11,5 odstotka letno, s 100 dolarjev/W na dobrih 0,30 dolarja/W. Že leta 2016 so nekateri industrijski uporabniki v Čilu in Dubaju podpisali dolgoročne pogodbe za dobavo solarne energije po 3 cente za kWH, v Abu Dabiju pa letos celo po 2,5 centa za kWh. Podjetje za distribucijo elektrike iz Arizone, Tuscon Electric, ponuja svojim odjemalcem čisto solarno energijo in shrambo (baterijo) po ceni 4,5 centa kWh. Pri tej ceni so premog, plin in nuklearna energija z vso svojo okoljsko problematiko povsem nekonkurenčni. To pomeni, da si moramo kot davkoplačevalci in vlagatelji postaviti nekaj pomembnih vprašanj.

Na Kitajskem najvišji optimizem v 20 letih

Če samo pomislimo, da je ta isti indeks maja lani padel pod 100, kar predstavlja mejo med optimizmom in pesimizmom, lahko danes mirno trdimo, da so ukrepi centralnega komiteja obrodili sadove. Robusten trg dela in s tem povezana močna rast prihodkov zaposlenih sta glavna razloga za dramatično rast optimizma med kitajskim prebivalstvom, kar se nazadnje odraža tudi v večji naklonjenosti do potrošnje. Posebno pozitivna je krepitev rasti optimizma med prebivalstvom z nižjimi ravnmi dohodka, kjer ima Kitajska zagotovo še največji neizkoriščen potencial rasti. Kaže, da je skozi prizmo podpornih vladnih politik, usmerjenih v dvig standarda z rastjo dohodkov, vidno izboljšano infrastrukturo in lažjim dostopom do nepremičninskega trga, optimizem začel pronicati tudi v ta segment prebivalstva. Seveda je osnova vsega robustna gospodarska rast in ta je na Kitajskem v prvih dveh četrtletjih s 6,9 odstotka presegla napovedi analitikov. Prav tako je impresivno rast zabeležil razpoložljivi dohodek na prebivalca, ki je v prvi polovici leta zrasel za več kot 7 odstotkov, lokalna valuta pa je v primerjavi z ameriškim dolarjem skoraj nadomestila izgubo preteklih let. Pospešek v kitajski domači potrošnji je zagotovo izjemno pozitiven indikator ne samo za kitajsko gospodarstvo, ampak tudi za celotno svetovno gospodarstvo. Poraba prebivalcev v večjih urbanih središčih se je že zelo dobro približala »zahodnemu standardu«, sedaj pa lahko pričakujemo vedno večji prispevek k agregatni potrošnji prebivalcev terciarnih in nižjih urbanih središč, ki jim bo konec meseca po vseh življenjskih stroških postopoma začelo ostajati nekaj presežnih denarnih sredstev. Morda se bliža čas, ko bo razvoj kitajskega podeželja in manjših mest postal nova gonilna sila kitajskega gospodarstva.

Centralne banke

Šele v bližnji preteklosti pa smo videli tudi vplivanje na dolgoročne obrestne mere v obliki kvantitativnega sproščanja. Zanimivo je spremljati interpretacijo statuta, pri čemer se veliko razpravlja o tem, ali je kupovanje državnih obveznic »državno financiranje«. Že na začetku programa so mnogi menili, da nas čaka jugoslovanska hiperinflacija, pri kateri se je ukrep zlorabil, a trenutna opažanja kažejo bolj pozitivno sliko, saj so nižje dolgoročne obrestne mere znižale kreditno tveganje in državam omogočile hitrejši izhod iz krize. Za končno oceno bo treba počakati vsaj še desetletje.

Če v realni ekonomiji v Evropi šele zdaj čutimo materialno okrevanje, smo v finančni ekonomiji že na visokih ravneh. Imetništvo denarja postaja že pravo breme, sredstva pa so bogato ovrednotena. Tako se odpira prostor za drugačne oblike naložb, ki so zunaj regulativnega okvira. Od kupovanja druge in tretje nepremičnine do investiranja v kriptovalute in kriptožetone. Še posebej slednji so po eni strani možnost za preprosto pridobivanje tveganega kapitala za podjetnike, po drugi strani pa odlična priložnost za različne oblike kriminala belih ovratnikov. Finančna zgodovina nas namreč uči, da se v časih evforije um ustavi. Rast sredstev pa še ne pomeni kakovosti in vzdržnosti podjetja. Žetoni tako ne pomenijo lastniškega ali dolžniškega pravnega statusa. Pogosto so bolj vera v nekaj, kar je samo zamisel.

Tu na trg vstopajo centralne banke s svojimi pooblastili. Če je bila ameriška centralna banka na prehodu v novo tisočletje premalo pozorna na podjetja »dot.com« in je dovolila balon, se zdi, da Kitajska centralna banka bolje razume svojo vlogo in je sprejela ukrepe za ustavitev kriptoevforije. Vprašanje pa je, ali bodo Kitajski sledile tudi druge centralne banke? Še posebej ob geopolitičnih spremembah in vprašanju, katera banka je zdaj glavna na svetu? Smo trenutno na točki preloma v zgodovini, ko se bo finančna moč iz ZDA prestavila na Kitajsko, ali pa gre zgolj za nadaljevanje zgodbe globalne dezintegracije, kot smo jo videli na primeru Googla, Uberja in podobnih.

Menim, da imajo zahodne centralne banke svoje statute preozko opredeljene. Ciljanje samo na potrošniško inflacijo in nizko brezposelnost v določenih državah je dokaj naivno, saj inflacija različnih sredstev (asset price inflation) ne zavzema. Ekonomija v senci pa je prepogosto vir novih težav. Tako bi bilo treba ugrizniti v kislo jabolko in preprečiti finančne balone. Že sam pogled na višino sredstev ETF (pasivni skladi, s katerimi se trguje na borzi) in likvidnost njihovih naložb mi zbujata pomisleke. Pomirja pa me dejstvo, da je še vedno mogoče svoje prihranke zaupati aktivnim upraviteljem.

Kako normalizirati obrestne mere?

Je pa bilo poletje tako bolj v znamenju refleksije in kontemplacije časa izpred desetih let, ko se je začela finančna kriza, ki je v marsikateri državi in regiji povzročila izgubljeno desetletje. Vrh razmišljanja je bil letni simpozij centralnih bankirjev v Jakson Holu v Ameriki. Glavna misel razprav je šla v smer, da so se centralne banke odlično spopadle s težkimi trenutki in preprečili še slabši razvoj dogodkov. Se pa zavedajo, da odzivi niso bili enako uspešni za vse sloje družbe. Od povečanja razslojenosti lokalno do sprememb gospodarskih moči globalno, kar se zdaj manifestira v različnih radikalnejših političnih programih.

A rešitev centralnih bank gre v smer boljše regulacije finančnega sveta, izvedbo številnih prepotrebnih strukturnih reform in večje integracije sveta ter nadaljevanje globalizacije. Znano je, da je lahko zelo stimulativna denarna politika centralnih bank skoraj brezzoba, če ji preostale fiskalne in druge politike ne sledijo. Ravno razlika med finančno in realno ekonomijo je še vedno problem. Ta se kaže v razkoraku med inflacijo sredstev (ang. »asset price inflation«) in potrošniško inflacijo ter rastjo plač. Najboljši primer omenjenega je za zdaj še neraguliran trg kriptovalut in kriptožetonov, kjer rast vrednosti sredstev brez podlage denarnega toka spominja na čas balona dot.com na prehodu tisočletja.

Podobno obstaja tudi vse večja evforija za naložbami v pasivne sklade ETF, ki obetajo donose, ki so poleg zelo nizkih stroškov primerljivi s primerjalnimi indeksi. Ob nekoliko natančnejši analizi pa se lahko samo sprašujemo, kako jim na določenih trgih uspeva slediti, saj so nekateri papirji že povsem redki in jih je izjemno težko dobiti. Tako se ETFji poslužujejo sintetičnih načinov sledenja, kar pa spet spominja na čas pred desetletji.

Pred centralnimi bankami tako nastajajo novi problemi, med katerimi je največji, kako normalizirati obrestne mere. Že v Ameriki to postaja vse večji problem, ki se izraža med željami in pričakovanji finančnega sveta (brez dvigov obrestnih mer do konca leta) in realno dinamiko gospodarstva (nadaljevanje izboljšanja trga dela in solidna gospodarska rast). Po drugi strani pa se v Evropi od ECB pričakuje zmanjševanje kupovanja obveznic. Evro pa pridobiva in je prešel mejo 1,2 dolarja za evro. V iskanju odgovora kdo ima prav, lahko favoriziramo, bodisi delnice ali obveznice, smiselno pa je imeti dinamično upravljan portfelj.

Vpliv menjalnega tečaja na vrednost naložbe

 

Valutno razmerje določa več dejavnikov. Na dnevni in tedenski ravni razmerje določajo ponudba in povpraševanje in vsi deležniki, ki vplivajo na gibanje tečaja. Nekoliko bolj dolgoročno pa prevlada stanje v posamezni ekonomiji. V letih od 2002 do 2008 je evropska ekonomija cvetela in zato je evro proti dolarju pridobil več kot 60 odstotkov. Od krize naprej pa je evro proti dolarju izgubljal. Najprej zaradi napake ECB leta 2011, ko so celo dvignili obrestne mere, preden so jih spustili na 0. Nato je ponovno nekoliko pridobival, saj je bilo videti, da se v EU stvari postavljajo na svoja mesta. Vendar je tečaj nato leta 2015 zgrmel vse do 1,05. Razlog je bil predvsem v močnem ameriškem gospodarstvu, ki se je pobralo hitreje kot evropsko. V EU smo bili nato deležni še politične negotovosti. V letošnjem letu pa se je zgodba obrnila. Američani so dobili predsednika, ki še ni izpolnil obljubljenega. V EU se je politika umirila, prav tako so se začeli izboljševati makroekonomski podatki. Evro je tako trenutno proti dolarju najmočnejši v zadnjih dveh letih, v ponedeljek je tudi prebil magično mejo 1,2. Letos se je tako okrepil za približno 15 odstotkov. V začetku leta so le redki pričakovali trenutni menjalni tečaj. Tako velika sprememba že začenja vplivati na poslovanje posameznih podjetij. Evropski izvozniki na dolarska področja že čutijo podražitev njihovih izdelkov. Na drugi strani pa imajo ameriški izvozniki večje povpraševanje. Trenutni tečaj dolarja tako pozitivno vpliva na ameriška podjetja. Ta so sicer še vedno v dobrem stanju, vseeno pa se kažejo znaki umirjanja ameriškega gospodarstva. Letošnja sprememba dolarja prav tako vpliva na evropske vlagatelje, ki imajo v lasti ameriške delnice. Te so letos pridobile okoli deset odstotkov, v evrih pa so donosi precej slabši. S&P 500 je namreč okoli 5 odstotkov v minusu.

 

Glede na podatke, ki določajo razmerje med evrom in dolarjem, se zdi, da bo trenutni položaj še nekaj časa trajal. Tudi zadnji govor predsednice ameriške centralne banke ni ponudil nobene opore, ki bi pomagala dolarju pri rasti. Zdi se, da smo na ravneh, ko za dodaten večji padec ni razlogov, prav tako pa trenutno tudi ni razlogov, ki bi podpirali močnejši dolar.

Dober vmesni rezultat

Največja evropska podjetja so namreč bistveno bolj odvisna od trgov zunaj Evrope kot recimo ameriška od neameriških trgov. V prvem polletju letos je recimo evro pridobil več kot 12 odstotkov v primerjavi z dolarjem, kar je številnim podjetjem precej pokvarilo sliko poslovanja, predvsem pa znižalo napovedi in pričakovanja za leto 2018. A pojdimo lepo po vrsti.

Evropske družbe so presegle pričakovanja tako na strani prihodkov, za 0,5 odstotka, kot tudi dobičkov, za 1,5 odstotka. Bolj zanimiv je podatek, da so dobički letos višji za 17 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Rezultati za drugo četrtletje sicer kažejo manjšo dinamiko rasti v primerjavi s prvim četrtletjem, kar je nekoliko razočaralo vlagatelje. Razmeroma visoka vrednotenja na delniških trgih pa so ključen dejavnik, zakaj so se delnice na sicer solidne rezultate odzvale zelo mlačno. Znotraj 17-odstotnega prirasta smo opazovali zanimive premike. Večina rasti gre na račun bistveno boljšega poslovanja v panogi financ in energije. Nafta je cenovno precej višje kot v letu 2016, zaradi česar so dobički naftnih družb letos precej višji, finančne družbe pa se po globokih minusih zaradi odpisov letos počasi pobirajo in so eden najdonosnejših sektorjev. Pomemben prispevek k rasti evropskih dobičkov je dal še sektor tehnologije, ki kaže najmočnejšo rast prihodkov. Zanimivo je, da je tehnološki sektor v zadnjem letu pridobil skoraj 15 odstotkov pri uteži v evropskem indeksu in ima zdaj 4,6 odstotni delež, to pa je še zmeraj zelo skromna številka v primerjavi z ZDA, kjer ima v ameriškem indeksu tehnologija največji delež v višini 23,3 odstotka.

Iz vidika držav so največja pozitivna presenečenja Francija, Španija, Nizozemska in Velika Britanija, nekoliko pa so razočarala nemška podjetja. Predvsem je spodbudno, da se po operativni odličnosti in profitabilnosti podjetja iz južnejših držav EU približujejo podjetjem iz severnih in srednjeevropskih držav. To seveda kaže tudi lokalno gospodarsko okolje, ki se je na primer v Španiji in Italiji v zadnjih 12 mesecih močno izboljšalo. In kako naprej?

Napovedi za drugo polovico 2017 so optimistične, a zaradi močne rasti evra proti drugim valutam nekoliko previdnejše. Pričakovanja analitikov so se stabilizirala pri 12-odstotni rasti dobičkov za leto 2017 ter 9-odstotni rasti za leto 2018. Napovedi so optimistične in izhajajo iz pozitivnega pogleda tako managerjev kot potrošnikov, hladijo pa jih povečana politična nestabilnost, ki zadnje čase prihaja iz ZDA, ter predvsem nejasnosti okoli prihodnje denarne politike tako Fed kot ECB in posledično močnih valutnih nihanj. Na ravni podjetij lahko pričakujemo, da bodo v naslednjih 6 do 12 mesecih bolje poslovala podjetja, ki so bolj osredotočena na evropski trg, kot veliki izvozniki. Zato se zdijo zanimive nekatere delnice iz panog financ, oskrbe, telekomunikacij in seveda IT kot najhitreje rastoče panoge. A kot ponavljam že nekaj časa, previdnost zaradi visokih vrednotenj ni odveč. Nekaj prostega denarja na računu je pameten pristop k vlaganju v takih obdobjih.

Pazite se evforije

Omenjena pristranskost je namreč ena največjih težav vlaganja na finančnih trgih. Če lahko v naravoslovnih znanostih z nekaj enačbami dodobra opišemo in predvidimo dogodke, ki so se oziroma se bodo zgodili, je na borznem parketu to skoraj nemogoče. Absolutne gotovosti ni, vedno so prisotna določena tveganja. Investitorji pa načeloma slednjega ne maramo, saj si je treba za vsak evro varčevanja od ust utrgati delček kruha. Gotov dogodek zamenjati za negotovega. Na tej točki pa vstopi v zgodbo pričakovan donos, ki pa lahko upraviči prevzeto tveganje ali pa ga ne. A na žalost je visoka socialna potrditev v investiranju negativno povezana z dobičkom. Nekaj takega so v zadnjem času občutili kupci različnih kriptovalut.

V času izboljšanja ekonomskega optimizma, ki smo mu priča v Evropi, tudi davčne blagajne beležijo vse večje prihodke. Omenjeno pa dviga apetite vsem porabnikom davkoplačevalskega denarja, ki bi si želeli odrezati večji kos pogače. A spomniti je treba, da je Slovenijo ravno nespametno trošenje pahnilo v izgubljeno desetletje. Posledica slednjega pa je bila dvig različnih davkov. Če si želimo plačevati nizke obresti in izboljšati kreditno oceno, bi bilo zdaj smiselno začeti odpravljati »krizne« davke ter opraviti reformo javne uprave v smislu zniževanja zaposlenih. Slovenko gospodarstvo bo namreč v naslednjih letih doseglo manko na trgu dela in napredne reforme bi znale preprečiti nesmiselna nova plačna neravnovesja ter zgladiti gospodarske cikle.

Da se vreme dejansko menja, nam je na julijski novinarski konferenci med vrsticami zaupal tudi evropski centralni bankir Mario Draghi. Če se ne bo zgodil kakšen nepričakovan robni dogodek na trgu, bo ECB jeseni predstavila načrt postopne odstranitve nestandardne stimulativne monetarne politike. Ameriška centralna banka pa je že začela zniževati velikost bilance banke z nereinvestiranjem zapadlih glavnic.

Z vstopom v nov čas bo treba prilagoditi tudi svoj pogled na investiranje in pod drobnogled spet vzeti prej omenjeno formulo tveganja in donosa. Od nastopa finančne krize so centralne banke nekako zameglile povezavo ravno z namenom dviganja samozavesti in učinka prej opisane pristranskosti. Večje nihanje različnih naložb v prihodnosti ne bo nujno pomenilo nove depresije, ampak bo odpiralo zdrave priložnosti, zato je aktivnejši pristop k varčevanju smiseln. Da pa pot ne bo pretežka, ponovno mirijo centralne banke, da bo normalizacija politike zelo postopna.

Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj

Evropa vse višje

V Evropi je letos najbolj donosna IT-panoga s 14-odstotnim donosom, sledijo industrijske dejavnosti z 11 in finance s slabimi 10 odstotki. Edina panoga z negativnim donosom je energija (predvsem nafta in plin) s skoraj 12-odstotnim upadom. A kar se je zgodilo v preteklosti, ni nujno, da se bo ponovilo v prihodnosti. Zaradi tega so analitiki nekoliko previdni še posebej pri IT-delnicah, saj so vrednotenja precej nad povprečji. Treba pa si je naliti čistega vina. IT je najhitreje rastoči sektor tako globalno kot v Evropi in imamo kar nekaj podjetij, ki rastejo med 10- in 25-odstotno letno, zaradi česar so vlagatelji pripravljeni plačati višja vrednotenja. Težave Trumpa v ZDA z zdravstveno reformo in pritisk držav na znižanje cen zdravil znižuje pričakovanja pri delnicah farmacevtske industrije. Po drugi strani se optimizem krepi predvsem v panogi financ. Delnice finančnih družb so bile zapostavljene vse od krize leta 2008, kot se je izkazalo upravičeno, težave pa so se začele pospešeno razreševati pred nekaj letih, tako da lahko danes rečemo, da je sanacija v zadnjih vzdihljajih. Čaka naš še dokapitalizacija največje španske banke Santander (predvsem kot previdnostni ukrep, potem ko so prevzeli bankrotirano Banco Popular, šesto največjo špansko banko), ki bo končana v začetku avgusta. Evropska komisija je dala zeleno luč predlogu rešitve italijanske banke Monte dei Paschi di Siena, kar bo dokončno saniralo še italijanski bančni sistem. Vrednotenja v panogi financ so zgodovinsko gledano nizka, dividendni donosi relativno visoki in pričakovanja so, da bodo rastli v prihodnosti. Centralne banke počasi končujejo obdobje zastonj denarja, kar je zelo pozitivno za delnice finančnih družb. Priložnosti se kažejo v panogi široke potrošnje, saj vse večje trošenje prebivalstva krepi povpraševanje po luksuznih dobrinah, avtomobilih, turizmu itd. Vprašanje ostaja, kaj se bo v drugi polovici leta dogajalo s cenami nafte in materialov. V zadnjega pol leta so cene nafte upadle za približno 15 odstotkov, cene nekaterih kovin (recimo železova ruda) pa tudi več kot 40. Če se cene nekoliko popravijo in stabilizirajo, se priložnosti za lep donos kažejo tudi v panogi energije in materialov, saj so vrednotenja ugodna in dividende lepe. Podjetja teh dveh panog so se v zadnjih nekaj letih močno spremenila. Močno so oklestila stroške, omejila prevelike investicije iz let okoli 2010 in odprodale dejavnosti, ki z osnovnim poslom niso imeli veliko skupnega. Zato so znižala zadolženost in okrepila dobičkonosnost.

Za zdaj nič ne kaže na močnejšo korekcijo. Previdnost seveda po letih rasti ni odveč, a pri tako nizkih obrestnih merah brez delnic ne gre. Tudi pri visokih vrednotenjih na trgih se da najti podcenjene delniške naložbe, res pa je to težje in vzame več časa. Kako že gre tista misel … Tisto, kar ne zahteva truda, ni zanimivo.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja

Kitajski biotehnologi se prebujajo

50 let kasneje Kitajska zapisuje nove mejnike pri odkrivanju zdravil. Eno izmed najbolj najnaprednejših podjetij je Hutchison MediTech, ki kotira v Londonu. Podjetje je v lasti enega izmed najbogatejših Kitajcev Li Ka Shinga. V podjetju so letos vložili prošnjo za odobritev kitajskega zdravila, ki bo lahko izredno učinkovito pri zdravljenju nekaterih rakavih obolenj. Lokalna podjetja se združujejo tudi s tujimi multinacionalkami. Na področju razvoja največ investirajo Eli Lilly, Novartis in Roche. Prav omenjena podjetja, kjer je znanje v veliki večini kitajsko, so poslala nova zdravila v registracijo, ki jim bo omogočila prodajo na globalni ravni. Nova zdravila se pričakujejo predvsem pri zdravljenju diabetesa, hepatitisa B in v onkologiji.

Za kitajsko ne velja več pravilo, da se tuja podjetja selijo tja zaradi nižjih stroškov, ampak vedno bolj zaradi ogromnega kitajskega trga. Trenutno je celoten trg zdravil velik okoli 100 milijard evrov, kar pomeni, da je za ZDA to drugi največji trg na svetu. Če pogledamo, koliko novih zdravil se razvije na Kitajskem, se številka ustavi pri štirih odstotkih. Daleč največ razvoja pride iz ZDA, kjer se razvije okoli 50 odstotkov vseh novih zdravil. Inovacije seveda premika denar in tega je na Kitajskem vedno več. Leta 2007 se je v razvoj vložilo 2 milijardi evrov, leta 2012 pa že 8 milijard. V ZDA so v letu 2012 vložili 105 milijard evrov, kar pa je 9 odstotkov manj kot leta 2007. Izboljšuje se tudi regulacijski organ, t. i. CFDA. Ta je v preteklosti dopuščal registracijo precej lažnih zdravil. Zdaj pa so procesi in postopki registracije jasni in pregledni ter precej hitrejši kot v preteklosti. Zdi se, da trenutno na Kitajskem nastajajo nova največja biotehnološka podjetja na svetu, ki bodo čez 5-10 let krojila sam svetovni vrh. Tako pravi tudi direktor še enega uspešnega kitajskega podjetja BeiGene, ki kotira v ZDA.

Preglednejša regulacija, znanje in denar so začeli premikati meje pri razvoju novih zdravil na Kitajskem. V prihodnosti tako lahko na borzi pričakujemo nova imena med najbolj inovativnimi podjetji na področju medicine.

David Zorman, upravitelj

Poletno zatišje

Kaže, da bodo vlagatelji lahko v miru uživali poletne počitnice, če nas le ne preseneti kak »črni labod«, nepredvidljiv dogodek večjih razsežnosti. Delnice so v vmesnem obdobju postale še nekoliko dražje in vse več kazalnikov kaže, da postajajo precenjene. Po drugi strani so obrestne mere še vedno rekordno nizke in večina obveznic še vedno prinaša zelo malo ali nič donosa.

Na delniških trgih postaja vse težje najti zanimive in donosne naložbe, vlagatelji pa vse pogosteje iščejo vse bolj »zanimive« razloge, da upravičijo nakup delnic. Ti razlogi so vse bolj podobni razlogom v preteklih vrhovih na delniških trgih. Prejšnji teden smo lahko v intervjuju o kriptovalutah celo ponovno prebrali najbolj znameniti borzni izrek: »Tokrat je drugače«. Zgodovina nas uči, da še nikoli ni bilo drugače. Zakoni ekonomije so neizprosni, a ko vlada poplava denarja (ki so jo ustvarile centralne banke z nizkimi obrestnimi merami) vse »smeti« plavajo. Glavobol pride kasneje.

Med delniškimi naložbami bi izpostavil dve panogi. Prva je tehnologija. Je najdonosnejša panoga letos in vrednotenja so večinoma postala zelo visoka. Razloge lahko verjetno iščemo predvsem v tem, da se svet vse bolj digitalizira in avtomatizira, zaradi česar je to eden redkih sektorjev s konkretno rastjo obsega poslovanja. Vidimo lahko recimo rast e-trgovine in počasno umiranje klasičnih trgovcev. Trend je zelo močan v ZDA, se pa počasi seli tudi v Evropo. Medtem, ko pri nas spet razmišljamo, v kateri državni žep bi postavili Mercator, se bojim, da bomo zamudili tektonske premike pri selitvi trgovine na medmrežje ter tako imenovani novi nakupovalni izkušnji, ki jo obljublja Amazon. Podobno se dogaja v avtomobilski industriji, kjer se vozilo vse bolj spreminja iz »avtomobila« v »pametni avtomobil« in medtem ko se industrijska podjetja sprašujejo, kje bo njihov prostor v pametnem avtomobilu, jim IT-podjetja vse hitreje odžirajo najbolj donosen kos pogače. Z močno rastjo delnic v IT-segmentu se povečuje možnost močnejše korekcije, a srednjeročna zgodba enega najhitreje rastočih panog se tu ohranja oziroma celo krepi. Druga panoga, ki se je močno skrčila v preteklosti in se bo v bodoče temeljito prestrukturirala, so finance. V nasprotju s tehnologijo so tu vrednotenja nizka. Delnice so relativno poceni, dividendni donosi visoki (ni težko najti 4- ali 5-odstotne dividende). Vlagatelji še ne verjamejo povsem v dvig obrestnih mer v naslednjih letih, v Evropi jih še vedno skrbijo slabe terjatve, pa tudi transformacija temeljev poslovanja (blockchain, kriptovalute) vnašajo negotovost v poslovne modele. A kot kažejo izkušnje, je verjetnost izumrtja panoge skoraj nična, panoga pa se od znotraj inovira hitreje, kot to kaže navzven. Zato je v panogi mogoče najti nizko vrednotene delnice podjetij z velikimi tržnimi deleži in nadpovprečno maržo.
Zato si le privoščite oddih. Verjetno nas spet čaka vroča jesen, ki bo zahtevala veliko energije in predvsem živcev.

Aleš Lokar, pomočnik direktorja naložbenega sektorja – vodja upravljanja