Poleg NLB letos tudi privatizacija Telekoma?

 

Zavezo, ki jo je že leta 2013 dala evropski komisiji še takratna vlada Alenke Bratušek, ob nastopu vlade Mira Cerarja dve leti pozneje pa so jo še dodatno potrdili, so očitno v Bruslju spet potegnili na dan. Cincanje politike ob (ne)prodaji NLB tako očitno že kaže posledice, ki bi leta 2018 lahko vodile k novemu privatizacijskemu procesu k temu zavezanih družb. Iz privatizacijskega seznama 15 podjetij ostajajo neprodane prav borzne družbe Telekom, Cinkarna Celje in Unior.

Po besedah predstavnice Slovenskega državnega holdinga prejšnji teden, naj bi SDH spet razmišljal o testiranju trga za izvedbo omenjenih prodajnih postopkih, ki so bili zaradi prenizkih ponujenih cen prekinjeni pred nekaj leti. Slabe ponudbe pa bi se tokrat lahko bistveno spremenile, če bi se postopki obnovili letos. Razmere na trgu kapitala so se v zadnjih letih namreč precej spremenile, in to na bolje. Globalni delniški tečaji so na zgodovinsko rekordnih ravneh, bilance podjetij pa v precej boljši kondiciji.

Tako bi lahko bilo tudi vrednotenje prodajanih družb precej višje. Cinkarna Celje, denimo, dosega rekordno proizvodnjo in dobiček, transparentno pa je tudi okoljevarstveno tveganje oziroma stroški, povezani z njim. Telekom je prodal makedonsko družbo in rešil večino tožb, ki so mu visele na vratu. S prodajo makedonskega operaterja Telekomu Avstrije, je neto dolg znižal za 120 milijonov evrov in je zadolžen le še za nekaj več, kot ustvari denarnega toka v enem letu. Optimalna finančna poteza vlade leta 2018 bi tako bila privatizacija Telekoma Slovenije, ki bi ji nato sledila prva javna ponudba delnic NLB.

 

Je tudi leto 2018 lahko pozitivno?

 

Globalni delniški trgi so pridobili slabih osem odstotkov, merjeno v evrih. Potrebno je napisati, da je evro v primerjavi z dolarjem v letošnjem letu pridobil okoli 13 odstotkov, kar je imelo znatne posledice na donosih evropskih vlagateljev, ki so investirali v dolarske naložbe. Okoli osmih odstotkov se vrtijo tudi donosi ameriških trgov, kot tudi evropskih in japonskih. Precej bolje pa so se odrezali trgi v razvoju. V povprečju so namreč pridobili okoli 17 odstotkov. Na delniških trgih so padali različni rekordi. Število dni brez korekcije, rekordno majhni dnevni premiki, kazalec VIX, ki meri prestrašenost vlagateljev, je ostal na zgodovinsko nizkih številkah. Vse to govori o trenutni strukturi trga, ki ga definirajo pasivni vlagatelji – ETFi, algoritmi, nakupi lastnih delnic s strani podjetij. Vsi ti podatki kažejo, da imamo na razvitih trgih enosmeren promet, saj hedge skladi izumirajo, špekulantje pa so se preselili na kripto trge. Tudi nekaterih drugih igralcev, ki so v preteklosti potiskali trge bolj intenzivno v eno in drugo stran, trenutno ni prisotnih. Enosmeren promet je trge pripeljal na relativno visoke nivoje, sploh glede na zgodovinska vrednotenja. Poleg tega je na trgu še vedno pomanjkanje alternativ, donosi na obvezniških trgih so še vedno zelo nizki. Močno ostaja tudi makroekonomsko okolje, politično je situacija boljša kot pred letom dni, tudi napovedi posameznih podjetij so optimistične. Vseeno se zdi, da se na ameriškem trgu približujemo vrhu, ki pa se bo oblikoval dlje časa. Tako lahko s pravilno izbiro posameznih sektorjev tudi v prihodnjem letu še dosežemo pozitivne donose. Ameriška ekonomija namreč ostaja izredno močna. V Evropi se vsi kazalci obračajo navzgor, tudi na trgih v razvoju so razmere stabilne. Lani smo zapisali, da bo leto 2017 pozitivno. Letos lahko napišemo, da je v letu 2018 na obzorju veliko več negotovosti, saj je na trgih že vračunanih ogromno pozitivnih razpletov.

 

Vseeno se zdi, da bo tudi 2018 pozitivno leto, vendar bo treba naložbe izbirati bolj premišljeno, saj so nekatera vrednotenja že precej nad dolgoletnimi povprečji. Zato lahko zaključimo z nasvetom, ki smo ga podali že lansko leto. Počasi in preudarno. Vroče zgodbe pustimo, saj investiramo na dolgi rok. O svojih naložbah je treba pridobiti čim več informacij in redno spremljati, kaj se z njimi dogaja. Pa srečno!

Evforično v leto 2018

 

Prejšnji teden je Fed zvišal obrestno mero za 0,25 odstotne točke in napovedal še tri dvige v letu 2018. To bi obrestno mero dvignilo na raven okoli 2,25 odstotka, kar je – dolgoročno gledano – še zmeraj precej pod povprečjem. ECB bo obveznice odkupovala še vsaj do septembra 2018, kar pomeni nadaljevanje ohlapne politike. Pričakovanja trga o vrednosti trimesečnega euriborja, ki je pomemben za posojilojemalce, so pri -0,27odstotka za konec leta 2018 še vedno močno pod zgodovinskimi stopnjami. Japonska centralna banka za zdaj ne kaže želje po zaostritvi ohlapne denarne politike. Vse kaže, da bo denar še vedno poceni in da se veselica na trgih lahko nadaljuje.

Centralne banke utemeljujejo ohlapno denarno politiko predvsem s trdovratno nizko inflacijo, ki nikakor noče preseči dveh odstotkov na leto. A hkrati dopuščajo močno inflacijo oziroma rast vseh naložbenih kategorij. Delniški trgi so na rekordnih vrednostih in vrednotenja so ena najvišjih v več kot stoletni zgodovini. Donosi na obvezniških trgih so najnižji v znani zgodovini, ta ponekod sega v 18. stoletje. Nepremičnine so v primerjavi s povprečnimi plačami postale zelo drage. In ne nazadnje postaja alokacija kapitala vse bolj neučinkovita. Velika podjetja so tarča prevzemov ob vprašljivih sinergijah. Kriptovalute dosegajo parabolično rast. Ljudje hazardirajo, ne da bi vedeli, kaj sploh kupujejo. Delnice podjetij, ki v svoje ime dodajo besedo blockchain (na primer podjetje Riot Blockchain), v treh mesecih zrastejo desetkratno. Ali pa uvrstitev podjetja Longfin na borzo, njegova delnica je v samo nekaj dneh zrasla s 6 na 70 dolarjev, vrednost družbe pa presega 6,5 milijarde dolarjev, čeprav je v 2016 ustvarila 26 milijonov dolarjev prihodkov, konec junija pa je imela le 30 milijonov premoženja, se pravi toliko, kot kakšno srednje veliko slovensko družinsko podjetje, vrednotenje pa višje, kot so skupaj vredna vsa slovenska podjetja na ljubljanski borzi.

Evforija, ki trenutno vlada, je vseeno dobra za nekaj. Zdaj je primeren trenutek za prodajo naložb, ki jih je v normalnih razmerah težko ali skoraj nemogoče prodati. Poglejte samo nasedle nepremičninske projekte po Sloveniji. Skoraj serijsko stečajni upravitelji dobivajo kupce. Preudaren vlagatelj bo tudi po letih rasti nekoliko preuredil svoj portfelj in zmanjšal delež tveganih naložb, posebno če njegov naložbeni portfelj nima 10- ali več letnega časovnega horizonta. Vlagatelj mora biti posebno pozoren na sestavo portfelja. Če je posamezna naložba zaradi rasti v zadnjih letih močno povečala utež v portfelju, je danes primeren trenutek za uravnoteženje. S tem zmanjšamo izpostavljenost do posamezne naložbe in s tem tveganje.

Zaradi vsega povedanega vlagatelji leto 2018 vidijo kot podaljšek 2017. Tečaji naj bi po pričakovanjih vsaj v prvi polovici leta rasli. Vse je videti odlično. Prelepo. Zato naj svoj zadnji komentar v letu 2017 sklenem s slavnim izrekom najuspešnejšega vlagatelja v zgodovini, Warrena Buffetta: »Bodite pohlepni takrat, ko so drugi boječi, in bodite boječi takrat, ko so drugi pohlepni«.

Mesec presenečenj

V zadnjih tridesetih letih se še ni zgodilo, da bi bili za ameriški delniški indeks S&P 500 vsi meseci v koledarskem letu pozitivni. Torej leto brez »prave« korekcije. Tudi na obvezniškem trgu je, kljub malo večjemu nihanju, celotna donosnost na letni ravni pozitivna. Še najbolj trpijo vlagatelji v depozite, v evrih. Negativna depozitna obrestna mera, visoke opravnine in inflacija načenjajo kupno moč. Ob dejstvu, da je večina slovenskega premoženja naložena ravno v ta naložbeni razred, ima lahko marsikdo razlog za nejevoljo. Posledično se veča apetit po hitrem zaslužku. Ker pa klasični finančni trgi omenjenega ne omogočajo več, so na vrsti vse druge oblike špekulacij. A kaj, ko se tudi najbolj vroče žemljice ohladijo, posušijo in splesnijo, če jih ob pravem času ne pojemo.
Na tem mestu so vse oči usmerjene v glavnega kavboja v mestu, centralno banko. V tem mesecu imata tako Fed kot ECB še zadnje zasedanje. Prva bo najverjetneje dvignila obrestno mero za novih 25 bazičnih točk, na 1,5 odstotka. Za drugo pa je pričakovati, da bo na podlagi vse bolj spodbudnih makroekonomskih podatkov malo bolj zaostrila svojo komunikacijo. S tem pa počasi trgu sporočila, da se približuje konec ekstremne spodbude.

Glavna dilema ostaja, kako si bo finančni trg interpretiral malo bolj zaviralno monetarno politiko. Ali se odpira možnost za »manjkajočo« korekcijo ali pa bodo dobri podatki iz realne ekonomije, obstoječa visoka likvidnost in želja po izboljšanju letne bilance vodili v miren zaključek leta.

Kakor koli, težko bi si bilo zamisliti boljše leto na finančnih trgih. Še težje pa je pričakovati, da bo naslednje leto spet tako. Malokrat se namreč zgodijo obdobja, kjer je ugodno razpoloženje tako v realni kot v finančni ekonomiji. V tem obdobju pa je izjemno plodno obdobje za napihovanje milnih mehurčkov. Dober gospodar pa se tudi v dobrih letih pripravlja na slaba. Tako je lahko dober finančni nasvet in aktivno upravljanje portfelja zelo modra in smiselna odločitev.

V kakšnem stanju so farmacevtska podjetja

Lani smo pisali, da so se nekatera vrednotenja že spustila na atraktivne ravni ter da so obeti za letos precej boljši. Napisali smo tudi, da bo treba biti izbirčen ter da rasti poslovanja na trgih v ZDA in EU ne gre pričakovati. To leto je bilo za farmacevtska podjetja v povprečju precej boljše kot lansko. Med sektorji so po donosu trenutno v zlati sredini. Merjeno v dolarjih so se cene njihovih delnic v povprečju okrepile za 15 odstotkov, v evrih pa je ta številka več kot tri odstotke. V panogi so se cene posameznih delnic gibale zelo različno. Med velikimi imeni imamo Johnson & Johnson, ki je prinesel šest odstotni donos, ter GlaxoSmithKline in Merck, ki sta od začetka leta trenutno 20 odstotkov v minusu. Vidimo, da so v sektorju še vedno zaostrene razmere. Če gledamo številke o porabi za zdravstvo na osebo v ZDA ter tudi v EU, vidimo, da so možnosti za rast zelo majhne. Drugače je na trgih v razvoju, kjer pa so absolutne ravni precej majhne. Naslednji korak je pregled vrednotenj. Kazalec PE je nad dolgoletnimi povprečji, prav tako tudi kazalnik PB. Dobičkonosnost podjetij se ne zvišuje, kar pomeni, da se kazalnik PE ne znižuje. Vidimo, da bo tudi v prihodnjem letu treba biti zelo izbirčen pri investiranju v farmacevtska podjetja. V trenutnih razmerah imajo priložnosti predvsem manjša, bolj nišna podjetja ali pa tista, kjer so se pri cenah njihovih delnic zgodili veliki popravki.

V prihodnjem letu lahko pričakujemo v povprečju precej stabilno poslovanje podjetij. Zdi se, da bo tako tudi gibanje cen njihovih delnic. Izbrati bo treba prava podjetja. Dolgoročno pa pri investiranju v zdravstveni sektor štejejo predvsem podatki o staranju prebivalstva na zahodu in majhna poraba na Vzhodu. Dolgoročne napovedi so optimistične, kratkoročno pa razmere ostajajo zahtevne.

Mirno v novo leto?

Kljub temu in kljub hkrati rekordno nizkim obrestnim meram za depozite na bankah, mali vlagatelji stojijo ob strani in se še vedno večinoma ne odločajo za delniške nakupe. Tudi vzajemni skladi ne beležijo pomembnejših prilivov, zato lahko trenutne razmere označimo kot zelo mirne.

Mirno pa očitno ne bo v Luki Koper, kjer je v petek odjeknila novica, da bo med božičnimi in novoletnimi prazniki skupščina delničarjev, ki bo odločala o zamenjavi uprave. Uradni vzrok za nezaupnico ekipi Dragomirja Matiča so ugotovitve posebne revizije, ki jo je po naročilu Slovenskega državnega holdinga (SDH) opravila revizijska hiša PwC. Posebna revizija naj bi odkrila nepravilnosti in izpostavljenost visokim tveganjem pri delovanju družbe, predvsem pri sodelovanju z izvajalci pristaniških storitev (IPS). Posledično lahko pričakujemo burno prednovoletno dogajanje v Kopru, kot smo že navajeni iz preteklosti pa tudi kakšne organizirane proteste ali celo stavko zaposlenih.

Luka Koper v zadnjih letih sicer posluje odlično, vendar obstaja mnenje lastnikov, da bi bili izkazi lahko še boljši. Uprava Luke Koper je v konfliktu z državo tudi glede predvidenega financiranja drugega tira, kjer se verjetno skriva pravi razlog za načrtovan odpoklic uprave. Prejšnji teden je v organizaciji Ljubljanske borze potekala mednarodna vlagateljska konferenca, na kateri so predstavniki domačih blue chipov podrobneje pojasnjevali letošnje poslovanje tujim in domačim investicijskim skladom. Predstavljeni rezultati, ki so tudi že javno objavljeni, so zelo dobri in podoben trend se pričakuje tudi prihodnje leto.

Zlatolaska

FED bo letos skoraj gotovo še enkrat dvignil obrestne mere, podobno bo verjetno storil tudi trikrat v prihodnjem letu, a kljub vsemu z zgodovinske perspektive obrestne mere še vedno nizke. ECB je nekoliko znižala količino denarja, ki ga pošilja v obtok, a vseeno lahko vsaj za prvo polovico leta 2018 pričakujemo še več denarja na trgu, dvig obrestnih mer pa v letu 2018 ni najbolj verjeten. Tudi na Japonskem ni pričakovati prenehanja ohlapne denarne politike, še posebno po vnovični izvolitvi Abeja. Zaradi povedanega je jasno, da bo denar še naprej iskal pot v vse glavne naložbene kategorije, kot so obveznice, delnice, nepremičnine in druge. Čeprav so vrednotenja marsikje blizu oziroma na rekordnih vrednostih, pa poplava denarja nezadržno draži že tako visoke cene. Od tod tudi optimizem analitikov UBS, banke, Credite Suisse ali Deutsche bank, ki pričakujejo vsaj 10-odstotno rast ameriškega S&P do konca leta 2018. Vrednotenja sicer ne bi bistveno zrasla, saj optimizem temelji predvsem na močni rasti dobičkov ameriških korporacij, čeprav najbolj optimistični analitiki napovedujejo tako rast dobičkov kot vrednotenj. V te izračune optimističen scenarij glede uveljavitve davčne reforme niti ni vključen. Po drugi strani je pesimistov presenetljivo malo. To nekateri vidijo kot točko, kjer je potreben tehten premislek o lastnem portfelju, saj nas preteklost uči: ko večina vlagateljev gleda na svet skozi rožnata očala, navadno zmanjka kupcev, saj so vsi že v pozicijah oziroma naložbah.

Kaj lahko zmoti to harmonijo? V Evropi čakamo razplet nemških koalicijskih dogovorov, spomladi imamo volitve v Italiji in verjetno tudi nadaljevanje ustavne krize v Španiji. V svetu se bodo nadaljevale napetosti v odnosih s Severno Korejo, a mislim, da je to bolj predstava. Strah pred gospodarsko vojno oziroma izolacijo ZDA po izvolitvi Trumpa se je skoraj povsem razblinil, saj lahko vpletene strani preveč izgubijo. Preostane le črni labod, dogodek, ki bi presenetil vlagatelje in jim pognal strah v kosti. Čeprav sta bila taka dogodka izvolitev Trumpa in brexit, pa to vlagateljev ni odvrnilo od trgov, nasprotno, po obeh dogodkih je trg v relativno kratkem obdobju zrastel na nove rekordne nivoje.

Kaj naj v takem okolju stori mali vlagatelj? Postavljene investicijske strategije naj ne spreminja bistveno, saj bi morala biti postavljena tako, da zdrži tudi v negativnih obdobjih. Po drugi strani ni nič narobe, če se z mize pobere del dobičkov in se jih reinvestira nekoliko bolj konservativno. Američani imajo dober pregovor, da še nihče, ki je pobiral dobičke, ni bankrotiral. Druga pomembnejša stvar je, da nas ne prevzame pohlep in ne prevzamemo dodatnega tveganja s povečevanjem bolj tveganih naložbenih kategorij na račun manj tveganih oziroma razpršitve. Dejstvo je, da je svet vse bolj nepredvidljiv in včerajšnji zmagovalci so lahko jutrišnji poraženci, zato je treba ohranjati primerno razpršenost in ne nositi vseh jajc v eni košari.

Kratek povzetek kitajskega kongresa

V svojem triinpolurnem uvodnem govoru je Xi Jinping ponovno izpostavil pomembnost doseganja dveh ključnih »stoletnih ciljev« kitajske partije, ki sta zapisana v njenem DNK in ju je prevzel od preteklih voditeljev. Prvi je ustvarjanje zmerne blaginje v družbi, z izkoreninjenjem revščine do leta 2021, 100. obletnice ustanovitve ljudske stranke. Drugi in bistveno bolj zahteven stoletni cilj pa je zagotoviti, da bo Kitajska do leta 2049 dosegla status popolnoma razvite države, primerljive z zahodnim svetom. Leto 2049 predstavlja 100. obletnico ustanovitve ljudske republike. Xi je v svojem govoru prvič bolj podrobno predstavil časovnico doseganja drugega stoletnega cilja. V prvi fazi, do leta 2035, naj bi Kitajska končala tako imenovano socialistično modernizacijo, s katero naj bi se bistveno zaprla premoženjska vrzel v državi, in z novo ekološko politiko drastično izboljšala življenjsko okolje. Po zaključku prve faze naj bi Kitajska med letoma 2035 in 2050 postala svetovna velesila, kjer bo kitajsko ljudstvo lahko s polno žlico uživalo sadove »državne lastnine«, kar bi lahko poimenovali socialistična komunistična nirvana.

Kot vsa velika zborovanja je tudi kitajski kongres bolj ali manj namenjen javnemu razkazovanju moči in vpliva, tako da je zagotovo velik del vsega predstava za narod in medije. Iz vsega pa lahko izluščimo, da kitajska politika namerava na vse načine spodbuditi domače povpraševanje in potrošnjo, in sicer prek izboljšanja življenjskega standarda nižjega in srednjega razreda prebivalstva. Prvič je bilo omenjeno, da naj bi k temu aktivno pomagale tuje korporacije s proizvodnimi in storitvenimi obrati na Kitajskem, ki so – po besedah kitajskih političnih veljakov – dovolj dolgo izkoriščale kitajskega delavca in je prišel čas, da začnejo vračati kitajskemu ljudstvu. V bistvu to pomeni, da si kitajska politika želi, da bi tuje korporacije dvignile plačilo socialnih, zdravstvenih in drugih dodatkov, s čimer bi povečali količino razpoložljivih sredstev za potrošnjo kitajskih delavcev.

Pleši, dokler igra muzika

Če nas lahko omenjene omejitve že na osebni ravni včasih drago stanejo, so še bistveno dražje na ravni političnih odločevalcev. Še posebno težavno pa je odločanje v času realnih sprememb okolja kot recimo čas krize in prosperitete.

V zadnjih desetletjih se je izkazalo, da imajo največ moči pri zmanjševanju nihanja ekonomskega cikla centralne banke. Pri tem pa se njihove napake izkažejo kot izjemno drage za vso družbo. Tiščanje glave v pesek v času .com balona na prehodu v novo tisočletje in nepremičninskega balona pred dobrimi desetimi leti sta samo dve izmed napačnih odločitev ameriške centralne banke, ki so stresle ves svet.

A obstajajo tudi javnosti manj poznane. Izpostavil bi napake prejšnjega guvernerja Evropske centralne banke Jean-Clauda Tricheta. Glavni cilj iz statuta omenjene institucije je inflacija malo pod dvema odstotkoma na leto. A gospod je prevzel vodenje ECB v relativno dobrih časih in je svoje zadolžitve opravljal zelo dobro. Na pragu finančne krize, ko smo se samo spraševali, katera banka bo prva padla, je presenetil z dvigom obrestnih mer (2008), ker ga je bolj skrbel kratkoročni inflacijski cilj. Spet drugič pa je v krhkem gospodarskem odboju 2011 presenetil z dvema dvigoma obrestnih mer in ponovno preprečil plačne pritiske v jedrni Evropi (višjo inflacijo), a hkrati popolnoma ustavil gospodarsko okrevanje v periferni Evropi.

S prevzemom funkcije novega guvernerja pa je v ECB zapihal južni veter, ki je celotno politiko banke podredil kriznemu času z izjemno stimulativno denarno politiko (znižanju kratkoročnih in dolgoročnih obrestnih mer) in naslavljanju kapitalske fragmentacije. S preprostimi besedami, želja je, da pek na Portugalskem, v Italiji, Nemčiji in drugje znotraj evro območja plačuje isto obrestno mero za posojilo.

A anketni podatki pričakovanj menedžerjev, ki se že skoraj celo leto zadržujejo na visokih nivojih (nad 55), oživitev gospodarske rasti (nad 2 odstotkoma za leto 2017) ter padca brezposelnosti pod 9 odstotkov oktobra kažejo, da so stimulativni ukrepi denarne politike naredili svoje in smo vstopili v obdobje gospodarske blaginje. Manjkajoča podatka sta tako inflacija in rast plač, ki pa imata običajno zamik in sta verjetno pod vplivom nove industrijske revolucije.

A verjetno strah pred novo recesijo in neuspehom Maria Draghija in ECB drži v šahu in posledično v po moji oceni prestimulativni monetarni politiki. Na drugi strani pa omogoča zabavo na finančnih trgih in napihovanje bančništva v senci. Za dogodke jutri pa bo moral poskrbeti nov guverner, ki nastopi leta 2019.

Bosta tudi zadnja dva meseca pozitivna?

Majhne dnevne spremembe so posledica več dejavnikov. Makroekonomsko okolje v ZDA je stabilno. O politiki in Donaldu Trumpu se veliko piše, večjih pretresov pa ne gre pričakovati. Poleg tega je na borzah čedalje več enosmernih nakupov. Govorimo o odkupih lastnih delnic, ki so se v zadnjih letih občutno povečali (podjetja lastne delnice samo kupujejo, prodaj ni). Ob tem je čedalje več sredstev v indeksnih skladih, ki so po svoji naravi bolj pasivni. Seveda pa vsi ti rekordi pomenijo le, da smo vedno bližje času, ko se bodo stvari obrnile, nihajnost povečala, s tem pa znižali tečaji. Trenutno vsi stavijo na status quo, saj je število stav na majhno nihajnost rekordno. Kar pomeni, da vlagatelji verjamejo, da se lahko trenutne razmere na borzah nadaljuje tudi v bližnji prihodnosti. Vendar pa trenutne razmere, zaradi pozicioniranja nekaterih igralcev, lahko hitro postanejo nekoliko zanimivejše. Nepričakovan dogodek ali pa splet različnih okoliščin lahko trge nekoliko zanihata, kar zna povzročiti tudi večjo spiralo navzdol. Govorimo seveda o pravi korekciji, ki je nismo videli že kar nekaj časa. Za kakšen večji obrat za zdaj ne vidimo razlogov. Ameriška podjetja namreč objavljajo rezultate za tretje četrtletje in ti so v povprečju zelo dobri. Kar 77 odstotkov podjetij je objavilo boljše izide od pričakovanj. Le okoli 10 odstotkov je pričakovanja zgrešilo. Med boljšimi sta finančna panoga in informacijska tehnologija. Poleg dobrih trenutnih rezultatov so optimistične tudi njihove napovedi za zadnji kvartal. Na konec tretjega bomo sicer morali še nekoliko počakati, saj je do zdaj objavilo rezultate le okoli dvajset odstotkov vseh podjetij.

Majhna nihajnost, dobri rezultati in poslovno okolje so ameriški borzni indeks S & P 500 pripeljali do rekordnih ravni. Vseeno se zdi, da popravek ni daleč, saj so nekateri igralci šli v pozicije, ki lahko stvari hitro obrnejo. Nekateri dolgoročni trendi so še vedno pozitivni, in če se bo zgodila večja korekcija, se zdi, da jo bo treba izkoristiti za nakupe.