Moč v rokah nasilneža ne vodi v nič dobrega

 

Donald Trump je že vse »poslovno« življenje nasilnež, ki z ustrahovanjem in arogantno agresivnim obnašanjem doseže želeni rezultat. Gospod pač deluje v dostikrat robustnem in neprijaznem sektorju nepremičnin in gradbeništva, kjer smo tudi v Sloveniji videli, da se na vrh povzpnejo osebe z določenim značajem. Dokler je ustrahoval le svoje najbližje, sodelavce in poslovne parterje, nam je bilo za muhe gospoda Trumpa bolj ali manj vseeno, saj niso vplivale na kvaliteto našega življenja. Zdaj, ko je za krmilom največje svetovne velesile, pa njegovi »izpadi«, čeprav še vedno velikokrat delujejo kot plod dela tretjerazrednih hollywoodskih producentov, ki so se podpisali pod njegov resničnostni šov, dobijo globalne razsežnosti, ki ne samo da se dotikajo naših življenj, ampak lahko do dobra zaznamujejo našo bližnjo prihodnost. Ko imaš za sabo celotno politično, vojaško in ekonomsko moč ZDA, lahko z grožnjami, četudi so te bizarno, komično nesmiselne v obliki postavitvi zidu na državnih mejah, ustrahuješ manjše države. Mehika in Kanada se nikoli ne bosta resneje uprli ZDA in bosta na koncu privolili v vse pogoje (ZDA so izstopile iz severnoameriškega trgovinskega sporazuma), ki jim jih bodo v novem trgovinskem sporazumu vsilili Američani. Napeto postane, ko nasilnež napade nekoga, ki se ne ustraši njegovih groženj. Takrat se znajde pred dilemo, ali naj nadaljuje z agresivno držo in glasnim govorjenjem v upanju, da bo nasprotnik pod nadaljnjim pritiskom le popustil in se mu uklonil ali pa naj se raje posuje s pepelom in se obračunu izogne, ker je nasprotnik razbral, da zgolj blefira (večina »bulijev« si v resnici ne želi fizičnega obračuna). Tako razumem napetost med ZDA in Kitajsko, kjer se slednja ne le da ni ustrašila grožnje ZDA, ampak se jim je trdno postavila po robu. Seveda v ozadju ves čas potekajo pogajanja med obema velesilama, saj se obe državi zavedata, da trgovinska vojna ne koristi nikomur, naslovnice in televizijske ekrane pa polnijo bombastične novice o vedno novih sankcijah in zaostrovanju retorike med državama ter posledicah trgovinske vojne, ki bi lahko omajala svetovno gospodarsko aktivnost. Verjamem, da bo na koncu kot vedno, prevladal pohlep in bodo našli pot, zaradi katere se bo trgovina med državama še dodatno okrepila in občutno napolnila žepe kapitalistov. Trump je nasilnež, ampak še bolj je pohlepen.

V iskanju odgovora

Seveda pa je pričakovanje o donosu in izgubi popolnoma recipročno. Varčevalec bi imel donose najbolj špekulativnih trgovcev in izgubo bančnih depozitov (tistih z garantirano glavnico). Hitrost obračanja portfelja in orodja za obvladovanje tveganja pa so mu pogosto tuji. Kot presek množice dnevnih trgovcev in varčevalcev pa obstajajo upravljavci premoženja. Naš cilj je združiti prednosti poznavalcev trga z lastnostjo dolgoročnosti in uporabljati različna orodja za obvladovanje tveganj, kot je minimizacija izgube.

Na finančnih trgih smo namreč dnevno izpostavljeni številnim nasprotjem. Podatek, ki bi kazal na dobro, se interpretira kot slabo in obratno. Kot v slovenskem jeziku pa seveda v omenjeni logiki obstaja polno izjem. Le-te pa se še posebej kažejo v času poznega bikovskega trenda, ki bi mu lahko rekli tudi »prosti tek«.

V realnem globalnem gospodarstvu smo namreč priče dejanskemu izboljšanju. Slovenija, kot majhno odprto gospodarstvo, iz tega naslova ustvarja še višjo dinamiko. Z močno gospodarsko rastjo pa se ustvarja vse več presežka, ki se ga lahko namenja za varčevanje. A kaj, ko posameznik v depozitih ne dobi več omembe vrednih obresti, na finančnih trgih pa ni več samo pozitivne smeri. Tako je dilema kam z denarjem vse večja.

Še najlažjo odločitev imajo države, ker jim omenjeno okolje omogoča najenostavnejše poplačilo dolga. Če samo izpostavim Nemčijo, ki se pospešeno približuje magičnemu »maastrichtskemu« kriteriju dolga 60 odstotkov BDP. Na dobri poti je tudi Slovenija. Imajo pa seveda težjo nalogo politiki, saj jih ob naraščanju davčnih prihodkov hitro zasrbijo prsti trošenja.

Glavno vprašanje današnjega trenutka pa ostaja, koliko časa bodo obrestne mere Evropske centralne banke ostale na sedanjih ravneh ter ali bo Ameriška centralna banka nadaljevala dvige. Pri slednji je že mogoče zaznati nekaj pazljivosti, saj večja trgovinska vojna že sama po sebi ohlaja pregreto gospodarstvo. V Evropi pa je zgodba še bolj kompleksna, saj se ECB obnaša, kot bi bila še vedno v kriznem času. Že ob rahlem vetriču negotovosti se zaradi nelikvidnosti državni papirji močno podražijo in na tej osnovi bo dokaj težko preiti v normalizacijo finančnih trgov.
Ob vse večji nejasnosti na finančnih trgih je zato še posebej smiselno imeti dobro razpršen finančni portfelj ter ne pozabiti na vse naložbene razrede, med katere spadajo tudi obveznice. Pri razpršitvi pa je v tem trenutku dober in izkušen finančni svetovalec zlata vreden.

Konsolidacija ali kaj več?

 

Ta je velika okoli 60 milijard dolarjev, tolikšen uvoz iz Kitajske namreč želijo dodatno ocariniti. Kitajska se je hitro odzvala, napovedala je carine na trimilijardni uvoz blaga iz ZDA. Trump je že v predvolilnih soočenjih napovedal, da bo zmanjšal trgovinski primanjkljaj z zdajšnjih 375 milijard dolarjev, ki ga imajo ZDA s preostalim svetom. Še ena nepričakovana poteza predsednika Trumpa, s to razliko, da ima ta takojšnji učinek na rezultate posameznih podjetij. Pozneje so v medije začele prihajati informacije, da so se začela pogajanja glede carin in da so trenutne številke predvsem poteza, ki zadovoljuje Trumpove volivce. Vlagatelji pa ob trenutnih visokih vrednotenjih ne potrebujejo veliko, da se prestrašijo. Prejšnji teden smo bili deležni tudi srečanja Feda. Obrestne mere v ZDA so po sestanku nekoliko nehale z rastjo, sporočilo je bilo, da lahko letos pričakujemo še dva dviga, na 2,25 odstotka. Nekateri investitorji še vedno menijo, da lahko letos pričakujemo še en dvig več, vendar so člani Fed trenutno drugačnega mnenja in ostajajo pri treh dvigih v letu 2018. Dolgoročne cene obveznic so takoj po objavi nekoliko pridobile vrednost.

Na borznem parketu je trenutno glavno vprašanje, ali lahko indeksi padejo pod februarsko dno? Seveda je na to vprašanje nemogoče odgovoriti. Makrookolje je še naprej zdravo, napovedi dobičkov za letošnje leto so optimistične. Trumpove poteze so nepričakovane in na začetku zelo odmevne. Ko se prah poleže, pa se izkaže, da ni tako hudo. Kot smo že pisali, menimo, da bo letošnje leto zahtevno. Trenutno se zdi, da smo po visoki rasti v preteklih letih v fazi konsolidacije. Določena podjetja, panoge, države pa lahko v trenutnem okolju beležijo nadaljevanje pozitivnega gibanja. Težko pa bodo generalni indeksi nadaljevali tako optimistično kot v preteklih letih. Bikovski trend na ameriški borzi traja že 9 let, kar je enako, kot je v povprečju trajalo zadnjih 8 bikovskih trendov od leta 1926. Lahko omenimo, da so štirje trajali od 13 do 15 let. Negativni trend pa traja v povprečju 1,4 leta. Trenutno okolje bo tako še nekaj časa nepredvidljivo, premiki pa nadpovprečni. V primeru večjega enodnevnega padca pa ta lahko predstavlja lepo nakupno priložnost na daljše obdobje.

Spremembe na obzorju

 

Ta teden so oči vlagateljev uprte v FED. Pričakujemo lahko dvig obrestne mere za 0,25 odstotne točke. Vse drugo bi bilo presenečenje. A več pozornosti kot samemu dvigu bo namenjene predvsem komentarju tega. Vse bolj se špekulira, da bi namesto 3 pričakovanih dvigov letos videli 4 dvige. To bi verjetno potisnilo obrestno mero na ameriško 10-letno državno obveznico nad 3 odstotke. In to ima celo vrsto implikacij na druge trge. Kar naenkrat bodo vlagatelji spoznali, da kopica delniških naložb z dividendnimi donosi med 2 in 3 odstotki ter zelo nizko stopnjo rasti niso več zanimiva naložba. Tipičen primer take naložbe so na delniških trgih recimo podjetja iz sektorja osnovnih dobrin (na primer velike prehranske multinacionalke), pa tudi nepremičnine nosijo zadnje čase zelo nizke rente. Ker bo z zamudo s prvim dvigom proti koncu leta ali v začetku 2019 morala slediti tudi ECB, se pojavlja vprašanje, ali je donos na primer 10-letne italijanske državne obveznice nekaj pod 2 odstotkoma vzdržen? Povprečna donosnost take obveznice v zadnjih 30 letih je bistveno višja kot danes in se je gibala blizu 5 odstotkov. Sicer je danes slika nekoliko drugačna z integracijo Evrope, a to ne spremeni dejstva, da lahko imetniki obveznic pričakujejo upad vrednosti njihovih naložb. Ne samo italijanskih, vseh. Posledica višjih obrestnih mer bodo dražja posojila. Tudi v Sloveniji. Kar pomeni manj špekulativnih nakupov nepremičnin z mizernim donosom od oddajanja, ki so ga nadomestile špekulacije o rasti cen nepremičnin.

Tudi struktura vlagateljev se je v zadnjih letih močno spremenila. Zaradi nizkih donosov obveznic so tradicionalni obvezniški vlagatelji (pokojninski skladi, zavarovalnice itd.) vse bolj rinili v bolj tvegane in manj likvidne naložbe, kot so delnice, nepremičnine in v tujini celo v hedge sklade ter sklade zasebnega kapitala. Manjša utež takih vlagateljev v bolj tveganih naložbah je dobrodošla, ker pomeni razpršitev tveganja. A nekateri so se v zasledovanju višjega donosa močno izpostavili, in to bi lahko postalo problematično. Tudi zadnji vlečni konj, delnice IT-podjetij so vse bolj pod pritiskom. Najnovejša afera Facebooka o zlorabi podatkov uporabnikov ter klici po močnejši regulaciji (predlagan triodstotni evropski davek na prihodke IT-podjetij) oziroma kar direktni pozivi po razbitju monopola Googla, Facebooka, Amazona in Appla nakazujejo, da previdnost pri tako visokih vrednotenjih ni odveč. Zato se zdi povečana utež denarja oziroma kratkoročnih finančnih naložb, kot so naprimer denarni skladi ali državne menice, primeren odgovor na te izzive.

Da pa ne bo vse črno, vidim tudi naložbene priložnosti. Še posebej v Evropi in na trgih v razvoju. Finančne delnice se zdijo dober odgovor na višje obrestne mere. Evropske so cenejše, a tudi ameriške bi morale v takem okolju ustvariti nadpovprečen donos. Trgi v razvoju so v primerjavi s svojim potencialom vrednoteni zelo ugodno, a hudič se skriva v dejstvu, da je potreben selektiven in aktiven pristop, saj je težava v tem, da govorimo o zelo raznolikih trgih z zelo različno gospodarsko in politično dinamiko. In da na koncu ne pozabimo omeniti Slovenije. Tudi na našem delniškem trgu se najdejo delnice z nizkim vrednotenjem ter lepimi dividendnimi donosi. Deloma je to odraz tveganja, kot nas vidijo tuji vlagatelji, in deloma naše majhnosti. Zato naj bo delež slovenskih naložb tema dejstvoma primeren.

Kitajska centralna banka pridobiva moč

 

Z združitvijo obeh agencij si Kitajska obeta zapreti vrzeli na regulatornem področju v dveh najpomembnejših finančnih stebrih v državi in tako občutno zmanjšati obseg tveganj v domači finančni industriji. Poleg nadzorne in svetovalne funkcije je centralna banka v svoje roke dobila tudi zakonodajno funkcijo. Po trenutno znanih informacijah naj bi v novi ureditvi centralna banka predpisovala pravila, uredbe in zakone, združena agencija pa naj bi skrbela za njihovo pravilno izvajanje.

To izjemno pomembno in z vidika politične moči izjemno vplivno funkcijo naj bi domnevno podelili dosedanjemu vice-guvernerju za finančne in ekonomske zadeve, Liu Heju. Njegova glavna naloga bo preprečevanje nastopa finančne krize, ki Kitajski grozi zaradi izjemno močne ekspanzije zadolževanja v zadnjih dveh desetletjih. Poleg tega bo imel izjemno vplivno vlogo pri pripravi in izvedbi reform v kitajskem finančnem sektorju, ki se poleg dolga sooča tudi z izjemno obsežnim in hitro rastočim vzporednim bančnim sistemom v senci (angl. shadow banking system). Koncentracija moči na enem mestu bi lahko v veliki meri poenostavila procese in pospešila izvajanje ukrepov in reform, vendar se v medijih, v luči nedavne odobritve dosmrtne predsedniške funkcije, že pojavljajo namigovanja, da naj bi s to potezo predsednik Xi samo še dodatno okrepil svoj (že tako izjemno močan) položaj v centralnem komiteju.

Po jesenski »petletki« smo pričakovali, da se bodo na Kitajskem že kmalu zgodile določene spremembe, vendar menim, da si je malokdo predstavljal, da bodo prišle v obliki, kot jo vidimo danes. Diktatura je (danes) v zahodni civilizaciji izjemno nepriljubljena oblika vladanja, pogosto povezana s temačnimi trenutki v zgodovini, kljub temu pa menim, da je treba Kitajski dati priložnost, saj po padcu berlinskega zidu najverjetneje nihče ni pričakoval, da bo za krmilom nove svetovne velesile v 21. stoletju komunistična partija.

Streznitev ali nova rast

Odgovor na obe vprašanji ni enoznačen, imata pa vsaj eno stično točko. Politiko centralnih bank oziroma pričakovanja o dvigu obrestnih mer. Če so vlagatelji še konec leta 2017 pričakovali dva ali tri dvige obrestnih mer v ZDA, so se ta pričakovanja letos okrepila in sedaj se trije dvigi zdijo zelo verjetni, mogoče doživimo celo štiri. Razlogi za to tičijo predvsem v nadaljnji močni gospodarski rasti in krepitvi inflacijskih pričakovanj. Povedano enostavneje, višje cene surovin (predvsem materiali in nafta) so se prelili v višje cene končnih izdelkov, krepi pa se tudi pritisk na rast plač. Davčna reforma v ZDA je širokemu krogu zaposlenih v začetku leta prinesla enkraten denarni bonus, statistika pa beleži tudi hitrejšo rast plač. Podobno se krepijo pritiski tudi v Evropi, kjer se nemški sindikati pogajajo z delodajalci o višjih plačah. Največji sindikat elektroindustrije in industrijskih delavcev je že dosegel dogovor, drugi se še dogovarjajo, a v splošnem lahko pričakujemo tri do štiri odstotke višje plače v naslednjih 12 do 24 mesecih. Vse to se odraža tudi v rasti inflacije oziroma inflacijskih pričakovanjih, ki so v ZDA po zadnjih podatkih že presegla 2 odstotka, kar je ciljna Fedova inflacija. Od tu tudi strah pred hitrejšim dvigom obrestnih mer v ZDA in nekoliko kasneje tudi v Evropi. Posledično namreč rastejo zahtevani donosi na obvezniških trgih. Desetletna ameriška državna obveznica se približuje trem odstotkom, 10-letna nemška pa 0,8 odstotka. To so ravni, ki jih nismo videli že leta, v ZDA praktično od leta 2011. In te ravni oziroma njihova nadaljnja rast pomenijo veliko preoblikovanje portfeljev. Predvsem vlagatelji, ki imajo manj tvegane naložbe, so po letu 2010 zaradi nizkih obvezniških donosov selili velik del naložb v delniške, kjer so želeli nadomestiti zaostanek donosov zaradi nizkih obrestnih mer. Zdaj se ta tok počasi obrača. A taki obrati nikoli ne tečejo mirno, saj mnoge ujamejo nepripravljene oziroma v napačnih naložbah. Tako smo videli, kako je izpuhtelo nekaj milijard dolarjev premoženja vlagateljev, ki so dobesedno stavili na to, da indeks »strahu« VIX ne bo več rasel, saj je zadnjih nekaj let upadel na zgodovinsko nizke ravni. Odgovor na prvo vprašanje bi tako bil, da je povečana nihajnost letos pričakovana in nova normalnost.

Kompleksnejši je odgovor na vprašanje o zaostajanju Evrope. Poleg naštetega se še najbolj racionalna razlaga zdi močna rast evra v primerjavi z dolarjem v zadnjih mesecih in s tem povezana pričakovanja o nižjih dobičkih evropskih podjetij. Dejansko vse več evropskih podjetij opozarja, da rast evra zmanjšuje pričakovane dobičke, kar negativno vpliva na borzne tečaje. Po drugi strani rast plač in surovin dodatno pritiska na profitabilnost, kar zmanjšuje privlačnost evropskih delnic. To je tudi eden izmed razlogov, ki ga Ray Dalio, lastnik največjega hedge sklada na svetu, navaja za svojo rekordno, 18 milijard evrov težko »kratko« pozicijo v evropskih delnicah. A kljub vsemu sam nisem tak pesimist, saj so evropske delnice vrednotene nižje kot ameriške, gospodarska dinamika pa se zdi v Evropi trenutno hitrejša kot v ZDA. A počakati je treba vsaj na marec, da vidimo razplet italijanskih volitev ter potrditev nemške koalicijske vlade. To bo na evropske trge zopet prineslo nekaj mirnosti.

IEA s slabšimi obeti za surovo nafto

Po ocenah IEA naj bi letos povpraševanje po surovi nafti znašalo 1,4 milijona sodčkov na dan. Predhodno oceno za leto 2018 so popravili navzgor za 100.000 sodčkov na dan, kot glavni razlog za revizijo pa navajajo popravljeno oceno svetovne gospodarske rasti Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za letošnje in prihodnje leto. Kljub temu pa IEA opozarja, da bi lahko ponudba že letos rasla hitreje od povpraševanja, kar bi svetovni naftni trg ponovno vrglo iz ravnotežja. Skoraj dve leti trajajočemu dogovoru med članicami naftnega kartela OPEC in Rusijo o omejitvi rasti proizvodnje je v zadnjih mesecih uspelo približati svetovne zaloge nafte petletnemu povprečju in tako s trga odpraviti skoraj vso presežno ponudbo zadnjih let. Na relativno uravnoteženost naftnega trga se je pozitivno odzvala tudi cena surove nafte, ki se je povzpela na raven 70 dolarjev za sod. Z okrevanjem cene pa so (na negodovanje OPECA in Rusov) začeli okrevati tudi ameriški nekonvencionalni proizvajalci surove nafte, ki so bili v preteklih letih zaradi cenovne vojne z OPEC skoraj že na kolenih. Hitrost okrevanja naftne industrije v ZDA je presenetila domala vse analitike. Rast proizvodnje v ZDA naj bi že letos zadostila svetovni rasti povpraševanja, že danes pa so ZDA s svojo proizvodnjo presegle proizvodnjo Savdske Arabije (ki kot največja članica OPEC beleži največjo omejitev proizvodnje), do konca leta pa bi lahko z več kot 11 milijoni sodčkov dnevne proizvodnje na prvem mestu presegla Rusijo. Polni učinek rasti v ZDA je trenutno zamegljen zaradi ekonomske krize v Venezueli, ki je skoraj popolnoma ohromila večino proizvodnih zmogljivosti v državi (januarska proizvodnja je približno 400.000 sodčkov nižja kot lani). Kaj kmalu bomo lahko priča ponovnemu porušenju krhkega ravnotežja na naftnih trgih in ponovitvi scenarija zadnjih let.

Vroč zrak

 

Glavni razlog za spremembo politik tiči v izboljšanju razmer v realnem gospodarstvu. Spodbudna gospodarska rast, odlične ankete gospodarskega zaupanja (PMI) dajejo nekakšno zagotovilo, da se bo že zdaj relativno nizka brezposelnost še naprej zniževala. Manjkajoča kazalnika v trenutni sliki sta inflacija in rast plač, ki še zaostajata za pričakovanji in željami centralnih bankirjev. A če se po revalvaciji plač sindikata IG Metall s kovinsko panogo v Nemčiji dan pozna, bi morali v prihodnosti videti tudi cenovne pritiske.

Toda dobra novica za gospodarstvo ni nujno pozitivna za finančne trge. Včasih se celo zdi, da živita omenjena trga v vzporednih svetovih. Najboljši primer so ravno odkupi obveznic na trgu centralnih bank. Slabše ko so bile razmere v realni ekonomiji, večji je bil paket stimulaciji. Povedano z drugimi besedami, centralna banka je dala na trg večjo likvidnost. To pa je omogočalo rasti tečajev na borzah. Želja je bila, da bi se optimizem s finančnih trgov preliv v realni sektor in s tem okrepil trošenje potrošnikov ter zagnal investicijski cikel.

Dilema okrevanja zunaj bolnišnice pa ostaja. Ali bo realna ekonomija podpirala zgodovinsko draga vrednotenja na kapitalskih trgih? Kakšen vpliv bodo imele višje obrestne mere na bazično vrednotenje delnic? Še več, v Ameriki je prišlo do zamenjave na vrhu Feda in ni še jasno, ali bo novi guverner Jerome Powell nadaljeval politiko predhodnikov. Vsa ta vprašanja odpirajo vrata večjemu gibanju tečajev.

Tako ne preseneča, da sta pod pritiskom večje volatilnosti kapitulirala dva pasivna sklada ETN, ki sta stavila na njen nižji nivo. Menim, da se s tem finančni trg normalizira, korekcije pa bodo spet postale del normalnosti. S tem pa se bo sedaj razbita enačba tveganja in donosa spet vzpostavile. To pa bo aktivnemu vlagatelju spet odprlo vrata novih priložnosti.

Konec obdobja negativnih obrestnih mer?

 

Kulture investiranja med različnimi naložbenimi razredi še nismo povsem osvojili. Razen absolutne špekulacije. Imamo pa izjemno statistiko investiranja v različne vroče zgodbe od FX-poslov, zlate mrzlice do kriptoevforije v zadnjem letu. Kot promotor finančnega opismenjevanja bi si sicer želel, da bi bil portfelj povprečnega varčevalca bolj razpršen in usmerjen k ciljem, a verjetno bo potrebne še veliko energije, da se spremeni varčevalska kultura.

Še posebno v času filozofije: »Želim si vse, in to takoj.«. Kot primer bi lahko navedli kriptožetone in valute. Že sam pogled na gibanje cene največjih v zadnjih letih pokaže takšne rasti in padce, da se je težko pogovarjati o čemerkoli drugem kot o ceni. A ta bi morala po principu bazične analize izražati vrednost. A glavnina vrednosti se skriva v ideji, zaupanju in veri. Ti pojmi pa so plahe ptice. Ni čudnega, da so ob nenadzorovani rasti tečajev regulatorji sprožili alarme v želji po neki normalizaciji in standardizaciji pravil med finančnimi instrumenti. Marsikomu se je zdelo čudno, da se pri vzajemnih skladih ne smejo tržiti pretekli donosi, kriptožetoni pa lahko tržijo že obljube. Marsikateri investitor se je tako verjetno ujel v zanko manipulacije.

Na žalost depozitarjev pa je dolžina obdobja gledišča centralnih bankirjev precej daljša kot pozornost milenijske generacije. Že osnovni cilj stabilne inflacije Evropske centralne banke je usmerjen v desetletje. Danes za pripravljene denarne politike upoštevajo pričakovanja o dogajanju v gospodarstvih v vsaj prihodnjih treh letih. Glede na izboljšanje ekonomskih razmer bi lahko trdili, da smo bližje zvišanju obrestnih mer kot zadnjemu znižanju. Pri čemer je treba vedeti, da je ECB zadnjič znižala pred slabimi 23 meseci. Na drugi strani luže pa je Ameriška centralna banka napovedala nadaljevanje dvigov.

Na podlagi tega dejstva lahko ostaja problem negativnih obrestnih mer še kar nekaj časa med nami. Kam z likvidnim delom premoženja pa je še bolj ključno vprašanje, saj se inflacijska pričakovanja počasi zvišujejo in s tem se realna kupna moč znižuje. V takem okolju pa je smiselno aktivno bedeti nad svojim premoženjem ter poiskati kakšen dober nasvet tudi v prostoru med depoziti in hiperšpekulacijami.

Kanadska naftna industrija pred preporodom

Domača, kot tudi tuja velika naftna podjetja pospešeno raziskujejo potencialno ogromna nahajališča surove nafte in zemeljskega plina v dveh velikih geoloških formacijah Duvernay in Montney. Prvi podatki nakazujejo, da bi bilo na teh območjih v skrilavcu ujetih 500 trilijonov kubičnih metrov zemeljskega plina in 4,5 milijarde sodčkov surove nafte, s čimer bi se ti dve nahajališči po potencialu kosali z največjimi in hkrati najdonosnejšimi nahajališči v ZDA. Podobno kot ZDA tudi Kanada investitorjem ponuja podobno ugodne pogoje, ki bi lahko pospešili razvoj industrije in povzročili nov val investicij v naftno industrijo. Tako kot pri južni sosedi so nahajališča v redko poseljenem območju, ki je poleg tega bogato z vodnimi viri, nujno potrebnim virom pri nekonvencionalnem črpanju surove nafte in zemeljskega plina (vodo z »dodatki« črpajo v vrtine v formaciji skrilavca, ki se zaradi pritiska razpoči in omogoči dostop do naravnih virov).

Nezanemarljiva je tudi globina finančnega trga. Podobno kot v ZDA kanadski kapitalski trg investitorjem omogoča relativno lahek dostop do zadostne količine kapitala, ki bi bil v želji po nadpovprečni donosnosti kljub nekoliko večjemu tveganju pripravljen investirati v tovrstno dejavnost. Pozitivne posledice intenzivnega razvoja naftne industrije so pri Kanadčanih dobro znane. Razvoj peščenih naftnih polj v provinci Alberta je med letoma 2010 in 2014 močno prispeval k 5,5-odstotni letni stopnji gospodarske rasti, kar je bilo v tistih časih dvakrat hitreje, kot je znašala stopnja gospodarske rasti v celi državi. Potencial je zagotovo velik, Kanadčani pa so v preteklosti že pokazali, da ga znajo tudi izkoristiti.