Varovalo je le dobro razpršen portfelj

Prvo pravo obdobje normalizacije smo doživeli v zadnjem kvartalu lanskega leta. Pa še ta ni bila čisto absolutna, saj so angleška, evropska (ECB) in japonska centralna banka še naprej neto kupovale obveznice na trgu. Res pa, da so bili vplivi na pričakovanja o prihodnji monetarni politiki precej trdnejši, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Ameriška centralna banka (Fed) je vztrajala s ciklom zviševanja obrestnih mer ter z zniževanjem svoje bilance. Prav tako je ECB držala obljubo, da bo konec leta končala z neto odkupi obveznic. S tem so nekako signalizirali začetek konca negativnih obrestnih mer.

Ko pa so deležniki na trgu sprevideli, da se »zabavna« zgodba počasi zaključuje, se je na trgu zgodil pravi pogrom. Doživeli smo prvo pravo korekcijo na delniških trgih, ameriški delniški indeks je upadel za slabih 14 odstotkov, kreditni pribitki podjetniških obveznic pa so se zvišali za 20 odstotnih točk, cena nafte je zagrmela za slabih 30 dolarjev na sod. Znižale so se tudi netvegane obrestne mere, na primer desetletna nemška obveznica, ki se je znižala za 23 odstotnih točk na 0,24 odstotka konec leta.

Na tej točki se je smiselno vprašati, zakaj se je to zgodilo. Akterji na finančnih trgih so hitro poiskali razloge. Te lahko najdemo predvsem v ohlajevanju globalne ekonomije, ki naj bi bila posledica trgovinskih vojn, povečanega političnega tveganja in zmešnjave okoli britanskega izhoda iz Evropske unije. Skratka, tveganja, ki smo jih spremljali skozi celo lansko leto. Zato dilema v meni ostaja, ali so to res pravi vzroki. Nekako se mi dozdeva, da smo bili bolj priča četrtletju »kvantnega zategovanja«, ker so se tečaji vrnili v neko bolj »pošteno« okolje. Je pa odtegnitveni sindrom sitna reč in tisti, ki so navajeni omame, to dobro poznajo.

Tako so se pritiski na Fed na začetku leta zelo stopnjevali. Guverner Powell pa je na prvem zasedanju v letu povsem podlegel pritiskom in ustavil cikel zviševanja obrestnih mer, skrajšal čas zmanjševanja bilance in njeno končno višino povečal. Šel pa je še dlje, saj je spet odprl možnost za povečevanje bilance kot ukrep monetarne politike. Lahko bi rekli, da je skozi zadnja vrata pripeljal »kvantitativno sproščanje« oziroma QE.

Končni račun je bil »žurerski« začetek leta. Vsi tečaji so se zvišali, presenetljivo tudi pri netveganih obveznicah. Po drugi strani zgoraj omenjena tveganja še vedno obstajajo nespremenjena. Poleg tega ankete kažejo, da rast globalne ekonomije še vedno izgublja moč. Nekatere evropske države (Italija, Nemčija) pa so že v okolju ohlajanja.

Nad trgom se je spet pojavil dvom o vzdržnosti evforije in smiselnosti rasti vseh tečajev, saj so v primeru recesije tečaji tveganih instrumentov precenjeni, v nasprotnem primeru pa to velja za tečaje netveganih instrumentov. V kontekstu osebnega portfelja je dobro varovalo le pametno razpršen portfelj.

 

 

Objavljeno v časniku Delo, 18. februar 2019.

Bik ali medved?

Vlagatelji v ZDA so ugotovili, da je bila slika, narisana v decembru, preveč črna. Gospodarski podatki so se nekoliko umirili in napovedi podjetij znižale, a recesija v letu 2019 je komaj verjetna. Po drugi strani je FED napovedal zaustavitev dvigov obrestne mere, kar je razmere na denarnem trgu obrnilo na glavo. Tudi Goldman Sachs je ta teden obrnil ploščo in zopet priporoča tudi nakupe delnic podjetij z bolj slabo obstoječimi bilancami, saj so se pričakovanja glede bodočih obrestnih mer temeljito znižala. Tudi ECB je znižala pričakovanja analitikov in morebiten manjši dvig obrestnih mer se odmika proti koncu leta 2019. Tudi gospodarski podatki so v Evropi slabši in so se poslabšali bolj kot v ZDA. Italija je že v recesiji, tudi Nemčiji ne kaže bistveno bolje, Francijo stiska stavka rumenih jopičev, tako da je razpoloženje vlagateljev na stari celini precej slabše kot čez lužo. Rezultate tega vidimo predvsem na delniških trgih, kjer se zopet krepi zaostanek evropskih delnic za ameriškimi. Marca nas čakajo novice o trgovinskem dogovoru med ZDA in Kitajsko. Lahko se zgodi, da bo to klasičen dogodek »kupi govorice, prodaj novice«. Se pravi, da je bil čas za nakup v začetku januarja, ko so prišle na trg prve pozitivne novice o trgovinskih pogovorih, ko bo znana vsebina pogovorov in dogovora, pa je čas za prodajo. Če pride do dogovora med ZDA in Kitajsko in se trg odzove negativno, bo to verjetno nakupna priložnost za zamudnike, medtem ko bi neuspešen dogovor znova prinesel negotovost in verjetno testiranje borznih nivojev s konca decembra. Po drugi strani bomo v Evropi priča »prestavljenemu« brexitu, kar je boljša izbira, kot trdi brexit, a vseeno prinaša le prelaganje problema v bližnjo prihodnost, kar ob obilici prtljage, ki jo vlači s seboj evropski delniški trg, ne vzbuja zaupanja.

Dogovor ZDA in Kitajske bi ob že predstavljenih makroekonomskih ukrepih Kitajske pomenil nakupni signal za trge v razvoju, še posebej Kitajske. Vrednotenja na teh trgih so privlačna, likvidnost se je zaradi ustavitve dvigovanja obrestnih mer FED močno popravila, če se razreši še vprašanje trgovinske vojne, bo to pozitiven signal tako za gospodarstvo kot tudi lokalni delniški trg. Obetata se nam dva zelo zanimiva meseca, ki bosta v borznem smislu verjetno definirala letošnje leto. A bo za lepe donose treba hitro odreagirati, saj se lahko, kot kažejo izkušnje s konca lanskega oziroma začetka letošnjega leta, stvari odvijejo zelo hitro. Zato je odgovor na naslov današnje kolumne klišejski. Oboji imajo priložnost zaslužiti, izgubili bodo tisti, ki jih sploh ne bo zraven.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 13. februar 2019.

Zmagovalni sektor lanskega leta

Znotraj večjih ameriških podjetij smo imeli v lanskem letu nekaj zelo donosnih delnic. Delnice Mercka so se podražile za 42 odstotkov, Pfizerja za 26 odstotkov, Abbota za 33 odstotkov. Seveda je bilo tudi nekaj razočaranj. Omenimo lahko negativno spremembo Johnsona & Johnsona, njihove delnice so leto končale 3 odstotke nižje, kot so ga začele (spremembe so v evrih). Ko zraven prištejemo še dividendo, ki za globalni indeks znaša okoli 2 odstotka, pa so lanski donosi še nekoliko boljši. Podjetja, ki sestavljajo sektor zdravstva, imajo v večini precej fiksne prihodke. To pomeni, da bodo prihodki v letošnjem letu vsaj enaki, kot so bili lani. Vemo pa, kako je s staranjem prebivalstva na zahodu ter razvojem ekonomij na vzhodu. Prihodnost podjetij iz omenjenega sektorja je na daljši rok zelo optimistična. Prav tako je konkurenca med samimi podjetji zelo omejena, z leti pa se bo panoga še dodatno konsolidirala. V obzir je treba vzeti še valuacije, ki pa so ponovno nekoliko višje. K temu je botrovala predvsem rast njihovih delnic. Nekoliko skrb zbujajoče podatke pa sta objavila predvsem Johnson & Johnson ter Pfizer. Prvi vsako leto na začetku predstavi poglede za prihajajoče leto ter tudi za naslednje leto. V letu 2019 tako v ZDA ne vidijo praktično nobene rasti, nič kaj bolj optimistični pa niso niti za leto 2020. Kot glavno oviro izpostavljajo tudi močnejši dolar, ki jim znižuje prihodke iz tujine. S podobnimi težavami se sooča tudi Pfizer, ki napoveduje, da jim bo močnejši dolar v letu 2019 znižal prihodke v dolarjih kar za 900 milijonov.

Ameriški zdravstveni sistem že vrsto let deluje na zgornjih zmogljivostih, kar zadeva porabo za zdravstvo na prebivalca. Podjetja, ki poslujejo samo ali predvsem na ameriškem trgu, bodo v letošnjem letu verjetno v tranzicijskem letu, ko se bo dogajalo veliko, cene delnic pa stagnirale. Se pa odpira možnost za vsa podjetja, ki so prisotna predvsem v Aziji ter delno tudi v EU, da še naprej povečujejo prihodke ter tako povečajo vrednost za delničarje.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 30. januar 2019.

Črni oblaki se lahko tudi razkadijo

A na človeško nesrečo se od obljub ne da živeti. Vsak sistem se na neki točki zlomi in se sreča s stvarnostjo. Dlje časa ko si zatiskamo oči, močnejši je katapult sprememb. Če se samo spomnimo razpada Sovjetske zveze. V tem kontekstu tudi kritika avtokracije, ki preprečuje spremembe že sama po sebi. Verjetno bolj na mestu je rek kuhaj žabo počasi in v tem duhu bolj demokratična ureditev oblasti, ki omogoča počasno puščanje krvi. Blago filozofsko razpravo bi zdaj usmeril v razumevanje finančnih trgov.

Dokler so bile centralne banke odločene posegati na trg, so se v večini investitorji postavili v pozicijo ne bori se proti centralni banki in investiraj z njo. Se je pa v letu 2018 zgostilo toliko človeških odločitev, ki so na eni strani dale ameriški centralni banki več razlogov za hitrejše zategovanje monetarne politike (davčna reforma), na drugi strani pa so konec leta eskalacija trgovinske vojne, kaos okoli brexita in republikanska izguba spodnjega doma parlamenta poslabšali pričakovanja trga. Ker pa Fed ni takoj prisluhnil melodiji trga in je nadaljeval dvige obrestnih mer tudi v decembru (na 2,5 odstotka), je na trgu zavladala manjša panika. A z novim letom je Fed v govorih svojih vodilnih spet uskladil svojo frekvenco s trgom in nakazal, da bi bilo mogoče smiselno za nekaj časa ustaviti cikel dvigovanja obrestnih mer. Tisti, ki smo dobro poslušali zadnjo novinarsko konferenco, pa smo lahko ugotovili, da so zdaj obrestne mere na spodnjem nivoju nevtralnih. Vsak nadaljnji dvig bi tako dejansko začel zavirati ekonomijo. Ravno neskladje trga in Feda pa je omogočilo, da so se vrednotenja delnic znižala in s tem omogočila varčevalcem bolj smiseln vstop na kapitalski trg. Ni tudi nujno, da se bodo vsa prej omenjena tveganja zgodila. Vse več se namreč bere, da Kitajska in Amerika iščeta rešitev za trgovinski dogovor, kot se tudi britanska tragikomedija počasi razpleta in se povečuje možnost za dosego nekega dogovora. V Evropski centralni banki pa se začenja bitka za nove voditelje. Mandat poteče kar trem članom predsedstva (Praetu maj, Cœuré december in guvernerju Draghiju oktobra). Če je veljal Draghi za precej avtoritarnega voditelja, bi znal novi guverner prinesti s seboj drugačno energijo in s tem tudi drugačno oblikovanje denarne politike. V tem duhu pa je smiselno aktivneje bedeti nad svojimi prihranki.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 23. januar 2019.

Evropska dilema

Evropske delnice so v letu 2018 spet prinesle bistveno slabše donose kot delnice v ZDA in s tem razblinile upanje, da bi lahko bilo leto 2018 leto obrata. Zaostanek se namreč že od začetka finančne krize samo krepi. V zadnjih 10 letih, od začetka leta 2009, je donos ameriškega S&P znašal 333 odstotkov, merjeno v evrih in vključujoč dividende. Glavni evropski indeks je v tem obdobju prinesel le 141 odstotkov. Zaostanek je neverjetnih 192 odstotnih točk. V zadnjih 20 letih, od uvedbe evra v letu 1999 je ta razlika nekoliko manjša, a še vedno ogromnih 87 odstotnih točk. A bližja primerjava gibanj indeksov predstavi precej podrobnejšo sliko. Močno rast evropskih delniških trgov smo videli predvsem v letih 2005-2007, ko so bili glavni »krivec« za rast finančne delnice. Po drugi strani smo močno povečevanje zaostanka Evrope za ZDA videli predvsem po letu 2014, ko so ameriške tehnološke delnice nadaljevale močno rast, Evropi in njenim delnicam pa ni uspelo ponuditi odgovora na tehnološko revolucijo. In tako sliko odsevajo indeksi in kapitalski trgi še danes. Pravilen odgovor na vprašanje kaj bo s tehnološkimi delnicami oziroma ali se lahko evropske finančne delnice poberejo iz globoke krize, bo verjetno prinesel tudi nadpovprečen rezultat. Zadnje tedne sicer analitiki močno znižujejo pričakovanja za najbolj razvpite tehnološke delnice, tako imenovane FAANG (Facebook, Amazon, Apple, Netflix, Google). Vrednotenja so se precej spustila, a vse bolj v ospredje prihaja vprašanje, ali je obstoječi poslovni model in predvsem stopnje rasti vzdržen. V primeru Appla lahko vidimo, da so se potrošniki že zasitili vsako leto novega modela in da bo treba ponuditi nekaj res novega. Po drugi strani vemo, da evropske finančne delnice ne morejo ponuditi nečesa novega, lahko pa to stori ECB v obliki višjih obrestnih mer. A pešajoči gospodarski podatki vse bolj hladijo pričakovanja o dvigu obrestnih mer. Nasprotno. Krepijo se pričakovanja, da bo ECB prisiljena v neko staro-novo obliko dodajanja likvidnosti na trg. A brez rasti obrestnih mer in izboljšanja pogojev poslovanja bomo težko videli močnejšo rast tečajev evropskih finančnih delnic. Že res, da so vrednotenja izredno nizka ter v mnogih primerih dividendne donosnosti odlične, a brez sprememb politike ECB bodo tu v 2019 tudi ostala.

Seveda pričakovanja za leto 2019 niso odvisna le od teh dveh sektorjev, a kot nam kaže zgodovina zadnjih nekaj let bo celoten trg težko ubežal močnemu vplivu teh dveh panog na oba indeksa. V Evropi to še posebej drži, saj velika odvisnost od avtomobilske panoge ter energije in materialov prinaša dodatna tveganja na trg. Tudi rezultat trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko nakazuje, da bo največja poraženka prav Evropa. Če se Kitajska in ZDA ne bodo dogovorile, bo to pripeljalo do močnega upada svetovne trgovine, če pa bo sporazum podpisan, bo okrepil trgovino med ZDA in Kitajsko na škodo evropskih podjetij. Če k tej sliki dodamo še brexit, ki bo (ali pa tudi ne) nekoč v bližnji prihodnosti, je razlog za približno 20-odstotno podcenjenost evropskih delnic v primerjavi z ZDA razumljiv. Naloga vlagatelja pa še toliko težja. A zgodovina nas uči, da izzivalci lahko presenetijo, favoriti pa razočarajo.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 16. januar 2019.

Smer tečajem bodo dala gospodarska pričakovanja

Tako lahko vseeno mirne duše zapišemo, da se je vlaganje v delnice leta 2018 izplačalo. Obrestne mere za depozite v bankah so namreč še vedno blizu ničle, tisti premožnejši pa morajo za večje vsote, ki ležijo na bančnem računu, celo plačati.

Pa vendar je do poletja bilo vse videti še precej boljše. SBI TOP je že do maja zrastel za skoraj 12 odstotkov in presegel mejo 900 točk. Hladen tuš pa so prinesle volitve. Zmagovita levo-sredinska koalicija tradicionalno ni naklonjena privatizaciji, dodaten šok pa so povzročile ideje o spremembi oziroma zvišanju davčnih stopenj na kapitalske dobičke. Mali vlagatelji so se jeseni tako postavili v prodajno vrsto in indeks je ubral pot navzdol.

Da pa le vse ni bilo tako črno, je novembra poskrbela prva prodaja delnic NLB. Čas prodaje je bil, kot smo že pisali, zelo slab. Turbulence na razvitih trgih zaradi ohlajanja globalnega gospodarstva in zvišanje obrestnih mer ameriške centralne banke so po letih bikovskega trenda prinesle volatilnost na borze in začetek umikanja večjih igralcev iz delnic. Kljub temu je IPO NLB uspel, Slovenski državni holding pa je zaradi velikega povpraševanja prodal večji paket od pričakovanega. Višja cena od pričakovane se je presenetljivo oblikovala, ko je delnica začela kotirati na borzi v Londonu in Ljubljani.

In kaj pričakujemo v novem letu? Do marca bo najverjetneje znano, ali bo napenjanje mišic na relaciji ZDA–Kitajska vodilo v trgovinsko vojno. Kitajsko gospodarstvo se v nasprotju z ameriškim ohlaja. To že čutijo v njihovi največji evropski zunanjetrgovinski partnerici Nemčiji, kjer je BDP v tretjem četrtletju celo malenkostno upadel. Posledično se bo to v nekaj mesecih poznalo tudi pri nas. Napovedi do leta 2020 so za naše gospodarstvo sicer še vedno pozitivne, vendar se to v globalnem okolju lahko zelo hitro spremeni.

Dejstvo je, da so slovenske delnice zelo poceni po vseh finančnih pokazateljih, dividende pa bodo tudi letošnje poletje verjetno visoke. Obrestne mere za depozite na bankah bodo ostale na podobni ravni, kot so bile lani, tako da bodo škarje donosnosti dividend na eni strani in depozitov na drugi široko odprte.

Smer borznih tečajev bodo tako narekovala pričakovanja o gospodarski aktivnosti. Zaradi ohlajanja globalnega gospodarstva mnogi pričakujejo novo recesijo v prihodnjih dveh letih. Za to trenutno ni nobenih trdnih dokazov. Seveda je glede tega utemeljen pregovor, ki pravi: Kogar je kača pičila, se boji že zvite vrvi.

 

Objavljeno v časniku Delo, 14. januar 2019.

Cena surove nafte pozitivno v novo leto

Zaostrovanje razmer med dvema največjima svetovnima ekonomijama, ki smo mu bili priča skozi celo lansko leto, se je že začelo odražati na realni ekonomiji. Makroekonomski podatki, ki so v zadnjem obdobju prišli iz Kitajske, so upravičili strah med investitorji in kažejo na ohlajanje kitajske gospodarske aktivnosti. V ZDA se negativne posledice trgovinske vojne sicer še ne kažejo na makroekonomskem nivoju, vendar pa je ob negativnih popravkih napovedi poslovnih rezultatov za letošnje leto med ameriškimi podjetji z globalno usmeritvijo poslovanja to zgolj vprašanje časa.

Negativno vzdušje na kapitalskih trgih se je odrazilo tudi na energetskih trgih, saj je cena surove nafte lani v ameriških dolarjih izgubila več kot 10 odstotkov vrednosti. Ponedeljkova izjava ameriškega gospodarskega ministra Wilburja Rossa, da obstaja dobra verjetnost sklenitve kompromisa s katerim bodo lahko živele tako ZDA kot Kitajska, je med vlagatelje vnesla novo mero optimizma. S tem ko bi ZDA in Kitajska po leto dni trajajočem sporu končno zakopale bojno sekiro, bi z mize umaknile zagotovo največje tveganje letošnjega leta in tako dovolile svetovni ekonomiji obrat negativnega trenda, ki se je začel kazati v zadnjem četrtletju preteklega leta. Krepitev globalne gospodarske aktivnosti bi pozitivno vplivala tudi na povpraševanje po surovi nafti, kar bi ceno tekočega zlata lahko letos potisnilo proti 80 dolarjev za sod.

             Vir: Bloomberg

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 9. januar 2019.

 

Po plimi pride …

 

Nizke obrestne mere in nov velik kupec obveznic so tedaj omogočili tudi miren spanec državnim zakladnikom, kljub povečanemu zadolževanju držav. Za nazaj lahko pričakovanja v povprečju potrdimo. Nekatere je sicer enačba izpustila (nižji in nižji srednji sloj, ki nima premoženja), drugi so si s svojo politiko otežili okrevanje (evropska periferija in nekatere države v razvoju). Strahovi, da prelitja iz finančne v realno ekonomijo ne bo in bomo doživeli hiperinflacijo, pa se niso uresničili.

Res pa je, da so tečaji v prvih letih stimulacije rasli predvsem zaradi denarne ekspanzije. Že lani je začel ameriški Fed z zniževanjem odkupov obveznic. Tudi ECB je potrdila pričakovano, da od januarja 2019 na trg ne bo več plasirala svežega denarja.

Vse oči pa so bile prejšnji teden uprte v Fed. Predsednik ZDA je »čivkal«, da ne smejo zvišati obrestnih mer. Trg pa je že pred časom začel vračunavati v zahtevane donose ameriških obveznic manj pričakovanih dvigov obrestnih mer. Sledile so še delnice, katerih tečaji so se znižali za več kot deset odstotkov.

Guverner Feda Powel je kljub vetru v prsi zvišal kratkoročno obrestno mero na 2,5 odstotka. Zatrdil je tudi, da je zniževanje odkupov obveznic na avtopilotu, in potrdil, da bodo na ekonomijo vplivali predvsem s spremembo obrestnih mer. Je pa nakazal slabšanje gospodarskih kazalnikov za prihodnja leta in trgu sporočil, da je Fed že na spodnjem razponu nevtralne obrestne mere, kar pomeni, da nadaljnji dvigi niso več tako avtomatični.

Normalizacija na trgu obrestnih mer sporoča tudi delniškemu trgu, da mora poiskati neko novo ravnovesje, ki ne bo upoštevalo več vpliva protibolečinskih zdravil. V tem duhu ni izključena tekoča korekcija, ki pa nam bo vsem spet omogočila zdravo varčevanje tudi v delnicah in delniških skladih.

 

Objavljeno v časniku Delo, 24. december 2018.

Medved je tu

Glavni ameriški indeks S&P je od vrha v začetku oktobra izgubil dobrih 10 odstotkov vrednosti. Donos od začetka leta je tako postal negativen. A evropski vlagatelj lahko z zavistjo opazuje stanje čez lužo. Zaradi rasti vrednosti dolarja je donos ameriških delnic še vedno več kot štiriodstoten, medtem ko je glavni evropski indeks od začetka leta izgubil več kot 13 odstotkov, nemški DAX pa kar 17 odstotkov. Kitajski delniški trg je letos izgubil več kot 22 odstotkov in strah pred popolno gospodarsko vojno z ZDA trenutno odganja vlagatelje s Kitajske, čeprav nekatere delnice postajajo privlačno vrednotene. A pogled v drobovje trgov pokaže, da smo na nekaterih trgih že v tako imenovanem medvedjem trendu, ki ga definiramo kot 20-odstotni ali večji upad vrednosti naložb (delnic). Če evropskega vlagatelja še »rešuje« že prej omenjeni upad vrednosti evra, pa ameriški kapital krepko občuti medvedji trend na globalnih trgih. V globalni delniški indeks je vključenih več kot 2700 največjih svetovnih podjetij in s pozitivnim donosom za letos se jih lahko pohvali le slaba tretjina, medtem ko je zadnja tretjina izgubila več kot 20 odstotkov vrednosti. Iz perspektive ameriškega vlagatelja pa je več kot polovica delnic izgubila že več kot 20 odstotkov in posledično je razumljiv dodaten prodajni pritisk, saj se ameriški kapital umika na varnejši domači trg. To še pospešuje zaostanek drugih kapitalskih trgov za Ameriko. Tudi največje investicijske banke so postale zelo previdne in vse bolj opozarjajo na možnost močnejšega padca. Tudi moja ocena se nagiba k temu, da dna še nismo videli. Na trgih še nismo videli kapitulacije, ko investitorji obupajo in »odvržejo« delnice, kar v kratkem času pripelje do močnejšega padca. V tem trenutku se začne formirati dno in priprava na nov zalet. V naslednjih nekaj mesecih nas čaka kar nekaj dogodkov, ki bi lahko pripeljali do prej opisanega procesa. 1. marca se izteče 90-dnevni rok za dogovor med ZDA in Kitajsko.

Spomladi se bo razjasnilo, v katero smer gre brexit (če sploh bo). V Evropi nas čakajo še evropske volitve. A veliko bolj verjetno je, da se bo zgodilo nekaj, česar vlagatelji nismo predvideli. Ob vsem tem negativnem razpoloženju se zdi, da je najbolje čakati na boljše dni. A kot že leta poudarjam v svojih kolumnah, so najboljši dnevi za vlagatelja tisti, ko so vsi drugi obupali. Ni lepšega kot kupiti delnice velikih, dobrih in uveljavljenih podjetij s trdnimi bilancami z velikim popustom. V nekaterih primerih so ti časi praktično že tu. Lahko že najdemo delnice, ki ustrezajo zgoraj opisanim kriterijem, še posebej v Evropi in na trgih v razvoju, ki so se izredno pocenile v zadnjih 6 do 12 mesecih in bodo v prihodnjih letih prinašale nadpovprečne donose. Ne mudi se še z nakupi, saj bo leto 2019 težko za vlagatelje, negotovo in zelo nihajno, a treba je narediti domačo nalogo biti pripravljen na strategijo malih korakov.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 12. december 2018.

Signali s finančnega trga

 

Na določeni točki se je zdelo, da se ob nadaljevanju omenjenega trenda datum nove recesije vse bolj približuje. Na trgu jo lahko prepoznamo po vzorcu nižanja tečajev delnic, sploščitvi/inverziji krivulje donosnosti ter zvišanju kreditnih pribitkov investicijskih in špekulativnih obveznic. V ZDA imamo že skoraj vse signale prižgane, samo ekonomija v tem trenutku še ne kaže popuščanja, saj PMI še vedno kaže lepo rast.

Na drugi strani Atlantika je zgodba nekoliko drugačna. Če so podjetniški kreditni pribitki sledili ameriškim, je krivulja donosnosti manj tveganih še vedno strma. Kljub temu pa se je nemška desetletna obveznica znižala na 0,3 odstotka letno. Tudi gospodarski optimizem (PMI) ne kaže več rožnate slike. Italijanski kazalec že nakazuje recesijo v državi.

Prav tako smo z mešanimi občutki pričakovali zasedanje G20. Mogoče je k negativnemu ozračju prispeval tudi Rusko-Ukrajinski ladijski spor, je pa izplen pogovorov izjemno pozitivno presenetil, saj so ZDA in Kitajska dosegle dogovor o zamrznitvi trgovinske vojne. Omenjeno je vodilo v dvig delniških tečajev in cene nafte (inflacijska pričakovanja). Hkrati pa je tudi italijanska vlada pokazala več naklonjenosti za znižanje proračunskega primanjkljaja, kar bi oddaljilo recesijo.

Vendar je lahko politična obljuba kratkotrajna. Iz tega naslova bo treba spremljati retoriko na dnevni ravni, pri čemer sem mogoče malo bolj optimističen glede dogovora v Evropi kot pa možnosti konca trgovinske vojne. Ključna za finančne trge bo interpretacija zadnjih dogodkov s strani centralnih bank, ki bodo imele zasedanja v naslednjih dveh tednih. Kopja pa se bodo lomila na vprašanju nadaljevanja zaostrovanja denarne politike.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 5. december 2018.