Na obvezniškem trgu nič novega!

Vprašanje, zakaj se toliko opazovalcev obvezniških trgov moti, pa ostaja. Sam bi odgovore iskal v dveh kategorijah.

Prvič, ponudba in povpraševanje. Z nastopom velike recesije pred dobrim desetletjem so se države zadolžile, da so pomagale pospešiti okrevanje in sanirati svoj finančni sistem. Da pa ne bi zmanjkalo kupcev, so v igro odkupovanja vstopile centralne banke, ki so presežek izdanih obveznic nakopičile v svojih bilancah.

Z okrevanjem ekonomij se je večina držav začela razdolževati. Nemčija je znižala svoj dolg v BDP s 85 odstotkov leta 2011 na 60 odstotkov konec leta 2018. Na drugi strani centralne banke še vedno v povprečju neto dokupujejo državne papirje. S tem pa sistemsko znižujejo obrestne mere. Še najbolj se to kaže ob objavah izjemno dobrih makroekonomskih podatkih, ki bi morali voditi v razprodajo obveznic, zahtevana donosnost pa se dvigne samo za nekaj 20 bazičnih točk. Na drugi strani pa že prvi slab podatek z neverjetno lahkoto zniža prej omenjen dvig.

Drugič, teoretski koncept denarne politike. Vse bolj jasno postaja, da je obstoječa formula delovanja centralnih bank pod močnim pritiskom oziroma vprašanjem. Ideja dvigovati obrestne mere v dobrih časih in jih znižati v slabih je zelo dobro delovala v preteklem stoletju, a je žal v zadnjem času zadela ob zid, ki ga bo težko preplezati. Centralne banke so v zadnji krizi ostale brez pravega orožja, saj ni mogoče dvigniti obrestnih mer na ustrezno visoke ravni, da bi jih v recesiji spet lahko znižali, saj so blizu ničle.

Pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, je, da bi v družbi sprejeli koncept negativnih obrestnih mer. Torej bi nam moralo biti povsem sprejemljivo, da nam banka z računa vzame tudi 6 odstotkov na leto. V tem primeru tudi obvezniški bik ni ogrožen še naslednje desetletje. A pojavlja se več indicev, kot so potencialni novi člani ameriške centralne banke, da se bližajo spremembe politike. Nekateri zagovarjajo tiskanje denarja za financiranje vlade, spet drugi zlati dolar. Vsaka resna razpoka kredibilnosti pa lahko bika v hipu ubije. Iz tega naslova je pragmatična zadržanost še najbolj smiselna in moj stil upravljanja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 15. maj 2019.

Rekord v ZDA – dvojni vrh?

Rast v ZDA je predvsem posledica napovedi bolj ohlapne denarne politike v ZDA, v zadnjem mesecu pa so štafeto rasti prevzela predvsem boljša pričakovanja o rasti ameriških podjetij ter višjih dobičkih. Optimizem potrjujejo tudi podatki za poslovanje v prvem kvartalu leta 2019, saj je po dveh tretjinah objav skoraj 80 odstotkov ameriških podjetij preseglo pričakovanja, povprečno pa so rast dobičkov presegla za 7 odstotkov, rast prihodkov pa za skoraj 0,2 odstotka. Američani kot mojstri komunikacije so sicer pred tem konec leta pravočasno znižali pričakovanja, a tudi primerjava prvega kvartala leta 2019 z enakim obdobjem v letu 2018 kaže na skoraj na triodstotno rast dobičkov in štiriodstotno rast prihodkov. To v praksi nakazuje na nekaj nižje marže, a ker je trend poslovanja pozitiven, to vnaša optimizem na borze. V luči teh podatkov tudi zadnja objava rasti ameriškega BDP za prvi kvartal v višini 3,2 odstotka ni nobeno presenečenje. A vso to idilo dobrih podatkov je prejšnji teden nekoliko zamajal FED, ki je izjavil, da za zdaj ni razlogov za znižanje obrestnih mer, kar so nekateri analitiki že naglas pričakovali. Dodatne skrbi pa je povzročil Trump minuli konec tedna, ko je tvitnil, da bo dvignil carine na 200 milijard kitajskega izvoza v ZDA iz 10 na 25 odstotkov, preostanek 325 milijard, ki za zdaj ni obremenjen s carinami pa bo »kmalu« tudi obremenjen s 25-odstotno carinsko stopnjo. To kaže na zaplete v trgovinskih pogajanjih, čeprav so bile vse novice v zvezi s pogajanji v zadnjih mesecih zelo pozitivne. Ali gre le za dodaten pritisk na kitajske pogajalce ali pa pogajanjem dejansko slabo kaže, bomo videli 10. maja. Problema nimajo le Kitajci, saj že dosedanje sankcije vnašajo nemir v ameriško politiko in še posebej med republikance, tako da bi dodatne trgovinske ovire te nesporazume le še poglobile. Mogoče pa Kitajci pričakujejo, da bo Trumpov pokerski »blef« razpadel sam od sebe.

Vmes je med kladivom in nakovalom Evropa. Čeprav so evropske delnice od začetka leta zaostale za rezultatom ameriških sestričen za približno štiri odstotne točke, pa je bil ta zaostanek eden manjših v zadnjem obdobju, poleg tega pa se je v zadnjem mesecu optimizem nadpovprečno okrepil tudi v Evropi. Rezultati poslovanja nekoliko zaostajajo za ZDA in poročala je šele polovica evropskih podjetij, a tudi v Evropi vidimo pozitivna presenečenja. Rast dobičkov podobno kot v ZDA presega pričakovanja za dobrih 7 odstotkov, prihodkov pa za 0,5 odstotka. V primerjavi z enakim kvartalom lani so evropska podjetja nekoliko slabša kot ameriška, a kljub vsemu je optimizem okrepil delniške tečaje. Še posebej v Evropi razveseljujejo boljši podatki iz finančnih družb, kjer je bil rezultat v letu 2018 (poleg tehnologije) eden glavnih razlogov za zaostanek Evrope za ZDA. A tudi v Evropi trgovinska pošast dviga svojo glavo. Nedavni tviti Trumpa na temo subvencij evropskemu proizvajalcu letal Airbusu, ki roko na srce niso neresnične, a tudi ZDA subvencionirajo Boeing, kažejo na nadaljevanje trenj. Vprašanje je, kaj lahko prinesejo prihajajoče evropske volitve. Največja skrb je, da bo zmanjšana moč dosedanjih velikih blokov v evropskem parlamentu in okrepitev nekaterih novih prinesla status quo in s tem še počasnejše razreševanje težav. S tem pa ima Evropa zelo slabe izkušnje. Zato je na tem mestu pametno ponoviti staro vlagateljsko modrost. Nihče še ni bankrotiral, če je z mize pobral del dobička. Visoke donose v zadnjih mesecih se izplača izkoristiti za prestrukturiranje portfelja in zmanjšanje tveganja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 8. maj 2019.

Spogledovanje z novimi vrhovi

Gledano s psihološkega vidika je trenutno manjša verjetnost za hiter preboj na višje vrednosti. Večja verjetnost je, da se trgi nekoliko ohladijo. To nekako nakazuje tudi nizka nihajnost, ki smo je bili deležni v začetku letošnjega leta. Ta je namreč ena najnižjih v zadnjih devetdesetih letih. Prav tako večjega padca kot dobra dva odstotka letos ne poznamo, kar je še ena redkost v zgodovinskem kontekstu. Pred nami pa sta dva meseca, ki zgodovinsko gledano nista najbolj pisana delniškim trgom. V maju in juniju namreč delniški trgi zelo težko pridobijo vrednost, vsaj tako pravi zgodovina. Nekako se nakazuje, da delniški trgi potrebujejo predah. Ali bo to tudi nakupna priložnost, pa potrebujemo še nekaj več informacij. Pogledamo lahko, kako ameriška podjetja porabljajo denar, ki ga generirajo. V letošnjem letu bodo generirala okoli 3000 milijard dolarjev prostega denarja. Okoli 26 odstotkov ga bodo namenila investicijam, okoli 12 za raziskave in razvoj. Podoben odstotek gre za prevzeme. Preostalo, v letošnjem letu je ta številka slabih 50 odstotkov, pa se vrne lastnikom podjetja. Bodisi v obliki dividend ali v obliki nakupov lastnih delnic. V zadnjem letu se pojavljajo članki, ki govorijo, da ameriška podjetja ne vedo oziroma ne vidijo več priložnosti za rast ter da posledično vračajo preveč denarja delničarjem. Če pogledamo zadnjih 13 let, pa vidimo, da je odstotek, ki ga podjetja vrnejo lastnikom, sicer res rekorden, vendar ni ekstremen. Povprečje zadnjih 13 let znaša namreč 43 odstotkov. Večje težave imajo podjetja v nekaterih drugih delih sveta, kjer prostega denarnega toka za delničarje zmanjka.

Na krajši rok se zdi, da je verjetnost za delno ohladitev najvišja. Kakšne večje drame pa glede na stanje ameriške ekonomije, vrednotenj in stanje podjetij ni pričakovati. Lahko pa se zgodi tudi takojšnje nadaljevanje pozitivnega gibanja, vendar temu pripisujem manjšo verjetnost. Na srednji rok pa pozitiven moment ostaja.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 24. april 2019.

Visoki dividendni donosi bodo vztrajali tudi letos

Po domače povedano, Evropska centralna banka bo še najmanj dve leti zagotavljala poceni denar oziroma skrbela za nizke obrestne mere. To seveda pomeni, da predvsem dobra oziroma željna inflacija ne dosega ciljev, gospodarska rast, predvsem v Zahodni Evropi, pa ostaja šibka. Temu lahko dodamo še negotovosti okoli brexita in takšna odločitev evropskih centralnih bankirjev ne bi smela presenetiti nikogar več. Kakšne so implikacije tega ukrepa za delniške trge, predvsem za Ljubljansko borzo?

Matematika je jasna, torej najprej zapišemo dejstva. Dividende družb, ki kotirajo na Ljubljanski borzi, so se že lani sukale od 5 (Petrol) do 14 odstotkov (Telekom). Lansko poslovanje, ki se odslikava v letošnjih dividendah, je bilo še boljše. Zavarovalnica Sava je, denimo, imela kar 38 odstotkov višji čisti dobiček kot v letu 2017 in po zdaj znanih podatkih v borznem indeksu SBI TOP ni podjetja, ki bi lani ustvarilo manjši dobiček kot leto prej. Tako lahko z veliko gotovostjo zapišem, da kljub trenutno še ne objavljenim predlogom letošnjih izplačil dividende ne bodo nižje kot lani.

Petrol, ki je že sporočil predlagano dividendo v višini 18 evrov po delnici, bo tako izplačal dva evra ali dobrih 12 odstotkov več kot lani. Pri tržni ceni delnice, ki kotira na Ljubljanski borzi, to pomeni več kot petodstotni donos. In Petrol tradicionalno izplačuje eno izmed slabših dividend med borznimi blue chipi.

Če se zdaj vrnemo na začetek tega zapisa, se lahko spomnimo, da bančni depoziti danes ne prinašajo tako rekoč nobenih obresti in tako bo vsaj še prihodnji dve leti. Vendar pa ta finančna anomalija na Ljubljanski borzi ni nekaj novega, temveč je to realnost, ki traja že nekaj let. Apatija vlagateljev, ki lastnikom slovenskih delnic prinaša v primerjavi z alternativnimi naložbami nadpovprečne donose že nekaj let, je težko razumljiva racionalnim finančnikom. Na razvitih trgih se tovrstna arbitraža zapira z odkupi lastnih delnic, za katere ob takšnih izrednih okoliščinah kotirajoče družbe namenjajo tako rekoč večje zneske kot za investicije v nove proizvodne kapacitete. Odvisno seveda od razlike med tržno vrednostjo in tisto, ki jo lastniki (delničarji) ocenjujejo za pravo.

Te miselnosti na žalost v Sloveniji ni, saj ni pravih lastnikov naših paradnih konjev, manjšinski delničarji pa proti državnim lastnikom (skladom) praviloma nimajo nobene moči. Za ilustracijo lahko napišemo, da so odkupi lastnih delnic formalnopravno omogočeni, vendar se kljub takim sklepom ne izvršujejo. Žalostna primera opisanega stanja sta Petrol, še bolj pa Cinkarna Celje. Zadnja ima na bančnih računih desetine milijonov evrov, ki prinašajo negativne obrestne mere oziroma v najboljšem primeru ničelni donos. Sklep skupščine Cinkarni Celje omogoča kupovanje lastnih delnic po cenah od 250 do 300 evrov, vendar uprava skupščinski sklep ignorira. Vsak finančno celo nepismen bralec najbrž ve, da je približno desetodstotni dividendni donos, ki ga prinaša delnica Cinkarne Celje, višji od ničelne ali celo negativne obrestne mere, ki jo za svoj depozit dobi družba na banki.

 

Objavljeno v časniku Delo, 18. marec 2019.

Kitajska niža davke in spodbuja zadolževanje

 

V nasprotju s preteklimi leti, ko je bila ciljna gospodarska rast opredeljena točkovno (npr. 6,5 odstotka), so letos želeno gospodarsko rast opredelili s pasovnim razponom. Skladno s to usmeritvijo naj bi kitajska ekonomija letos rasla z med 6- in 6,5-odstotno stopnjo rasti.

Negativne posledice trgovinske vojne z ZDA že nekaj časa na svoji koži čutijo izvozno usmerjena podjetja, negativni učinki pa se kažejo tudi že na zaupanju tako podjetij kot potrošnikov, ki so v strahu pred globljo krizo postopoma že začeli zategovati pasove. To seveda ni ušlo budnemu očesu centralne partije, ki je na to odgovorila z občutnim znižanjem davčne obremenitve podjetij. Za letos so napovedali znižanje stopnje davka na dodano vrednost v predelovalni dejavnosti s 16 na 13 odstotkov, za 1 odstotno točko (z 10 na 9 odstotkov) pa so znižali davčno obremenitev tudi za transportni in gradbeni sektor. Skupaj naj bi na letni ravni kitajska podjetja v najbolj ranljivih segmentih samo iz naslova nižjih davščin »prihranila« nekaj manj kot 300 milijard ameriških dolarjev. Dodatna fiskalna spodbuda bo prišla iz naslova večje investicijske dejavnosti, ki jo nameravajo zagnati s pomočjo izdaje dodatnih dovolilnic za povečanje zadolževanja posameznih provinc in lokalnih skupnosti v višini 320 milijard ameriških dolarjev.

Glede na to, da oba ukrepa financira država, se bo proračunski primanjkljaj Kitajske letos povzpel na 2,8 odstotka BDP (s čimer bi Kitajska še vedno izpolnjevala maastrichtski kriterij). Pozitivne novice prihajajo tudi iz pogajanj med ZDA in Kitajsko glede pogojev blagovne vojne, kjer zdaj prevladuje mnenje, da smo že zelo blizu koncu lani začete trgovinske vojne. Vse to je najverjetneje glavni razlog, da je v letošnjem letu kitajski delniški trg med najdonosnejšimi na svetu.

Denarni val

Ko smo že pri negativnih obrestnih merah, lahko v Evropi opazujemo, da je to postalo kar nova normalnost. Če smo še pred časom lahko pričakovali, da bo leto 2019 leto normalizacije obrestnih mer, bi nas zdaj to že močno presenetilo. Zahtevane donosnosti različnih ročnosti, ki se v zadnjih dneh približujejo dnu, nekako sporočajo zgodbo, da bo do splošnega krčenja evropske ekonomije prišlo prej, preden bi ECB prvič dvignila svoje obrestne mere. Če je Italija zaradi političnega kaosa že zdaj v tehnični recesiji, se ji je Nemčija izognila za kakšen milimeter. Glede na evropske indekse zaupanja pa lahko v naslednjih kvartalih pričakujemo, da bo sledila še marsikatera država. V javnofinančnem smislu bi si v Sloveniji mogoče želeli, da nova vlada ne bi tako pohitela z dvigi svojega načrtovanega trošenja. Majhno odprto gospodarstvo je še toliko bolj odvisno od globalnih tokov.

Ni treba biti doktor znanosti, da razumeš, da lahko v primeru recesije naših največjih dveh trgovinskih partneric nekaj podobnega pričakujemo tudi v Sloveniji. Verjetno se marsikateri podjetnik že sprašuje, od kod padec naročil. A ko se že napovedi mračijo, lahko politiki izkoristijo svoj trenutek. ZDA, Kitajska in EU lahko dosežejo neki dogovor in za nekaj časa zaprejo poglavje trgovinskih vojn. Logični preblisk bi se moral zgoditi tudi v Veliki Britaniji, katere nadzorovani izstop iz EU (oziroma vztrajanje v Uniji) bi evropske ekonomije postavil nazaj na tirnice rasti, ki so posledično tudi garancija za mir. V tem svetu negotovosti se je še enkrat izkazalo, da staviti na enega konja ni nikoli dobro. Misliti strateško pa je modro.

V zadnjih kvartalih »dol-gor« je glavno vlogo odigral dobro razpršen portfelj, oblikovan na podlagi ciljev, časovnega horizonta in drugih omejitev varčevalca. Slednje je tudi v prihodnosti na mestu, saj daje desko (podporo) za surfanje.

 

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 20. februar 2019

Varovalo je le dobro razpršen portfelj

Prvo pravo obdobje normalizacije smo doživeli v zadnjem kvartalu lanskega leta. Pa še ta ni bila čisto absolutna, saj so angleška, evropska (ECB) in japonska centralna banka še naprej neto kupovale obveznice na trgu. Res pa, da so bili vplivi na pričakovanja o prihodnji monetarni politiki precej trdnejši, kot smo jih bili vajeni v preteklosti. Ameriška centralna banka (Fed) je vztrajala s ciklom zviševanja obrestnih mer ter z zniževanjem svoje bilance. Prav tako je ECB držala obljubo, da bo konec leta končala z neto odkupi obveznic. S tem so nekako signalizirali začetek konca negativnih obrestnih mer.

Ko pa so deležniki na trgu sprevideli, da se »zabavna« zgodba počasi zaključuje, se je na trgu zgodil pravi pogrom. Doživeli smo prvo pravo korekcijo na delniških trgih, ameriški delniški indeks je upadel za slabih 14 odstotkov, kreditni pribitki podjetniških obveznic pa so se zvišali za 20 odstotnih točk, cena nafte je zagrmela za slabih 30 dolarjev na sod. Znižale so se tudi netvegane obrestne mere, na primer desetletna nemška obveznica, ki se je znižala za 23 odstotnih točk na 0,24 odstotka konec leta.

Na tej točki se je smiselno vprašati, zakaj se je to zgodilo. Akterji na finančnih trgih so hitro poiskali razloge. Te lahko najdemo predvsem v ohlajevanju globalne ekonomije, ki naj bi bila posledica trgovinskih vojn, povečanega političnega tveganja in zmešnjave okoli britanskega izhoda iz Evropske unije. Skratka, tveganja, ki smo jih spremljali skozi celo lansko leto. Zato dilema v meni ostaja, ali so to res pravi vzroki. Nekako se mi dozdeva, da smo bili bolj priča četrtletju »kvantnega zategovanja«, ker so se tečaji vrnili v neko bolj »pošteno« okolje. Je pa odtegnitveni sindrom sitna reč in tisti, ki so navajeni omame, to dobro poznajo.

Tako so se pritiski na Fed na začetku leta zelo stopnjevali. Guverner Powell pa je na prvem zasedanju v letu povsem podlegel pritiskom in ustavil cikel zviševanja obrestnih mer, skrajšal čas zmanjševanja bilance in njeno končno višino povečal. Šel pa je še dlje, saj je spet odprl možnost za povečevanje bilance kot ukrep monetarne politike. Lahko bi rekli, da je skozi zadnja vrata pripeljal »kvantitativno sproščanje« oziroma QE.

Končni račun je bil »žurerski« začetek leta. Vsi tečaji so se zvišali, presenetljivo tudi pri netveganih obveznicah. Po drugi strani zgoraj omenjena tveganja še vedno obstajajo nespremenjena. Poleg tega ankete kažejo, da rast globalne ekonomije še vedno izgublja moč. Nekatere evropske države (Italija, Nemčija) pa so že v okolju ohlajanja.

Nad trgom se je spet pojavil dvom o vzdržnosti evforije in smiselnosti rasti vseh tečajev, saj so v primeru recesije tečaji tveganih instrumentov precenjeni, v nasprotnem primeru pa to velja za tečaje netveganih instrumentov. V kontekstu osebnega portfelja je dobro varovalo le pametno razpršen portfelj.

 

 

Objavljeno v časniku Delo, 18. februar 2019.

Bik ali medved?

Vlagatelji v ZDA so ugotovili, da je bila slika, narisana v decembru, preveč črna. Gospodarski podatki so se nekoliko umirili in napovedi podjetij znižale, a recesija v letu 2019 je komaj verjetna. Po drugi strani je FED napovedal zaustavitev dvigov obrestne mere, kar je razmere na denarnem trgu obrnilo na glavo. Tudi Goldman Sachs je ta teden obrnil ploščo in zopet priporoča tudi nakupe delnic podjetij z bolj slabo obstoječimi bilancami, saj so se pričakovanja glede bodočih obrestnih mer temeljito znižala. Tudi ECB je znižala pričakovanja analitikov in morebiten manjši dvig obrestnih mer se odmika proti koncu leta 2019. Tudi gospodarski podatki so v Evropi slabši in so se poslabšali bolj kot v ZDA. Italija je že v recesiji, tudi Nemčiji ne kaže bistveno bolje, Francijo stiska stavka rumenih jopičev, tako da je razpoloženje vlagateljev na stari celini precej slabše kot čez lužo. Rezultate tega vidimo predvsem na delniških trgih, kjer se zopet krepi zaostanek evropskih delnic za ameriškimi. Marca nas čakajo novice o trgovinskem dogovoru med ZDA in Kitajsko. Lahko se zgodi, da bo to klasičen dogodek »kupi govorice, prodaj novice«. Se pravi, da je bil čas za nakup v začetku januarja, ko so prišle na trg prve pozitivne novice o trgovinskih pogovorih, ko bo znana vsebina pogovorov in dogovora, pa je čas za prodajo. Če pride do dogovora med ZDA in Kitajsko in se trg odzove negativno, bo to verjetno nakupna priložnost za zamudnike, medtem ko bi neuspešen dogovor znova prinesel negotovost in verjetno testiranje borznih nivojev s konca decembra. Po drugi strani bomo v Evropi priča »prestavljenemu« brexitu, kar je boljša izbira, kot trdi brexit, a vseeno prinaša le prelaganje problema v bližnjo prihodnost, kar ob obilici prtljage, ki jo vlači s seboj evropski delniški trg, ne vzbuja zaupanja.

Dogovor ZDA in Kitajske bi ob že predstavljenih makroekonomskih ukrepih Kitajske pomenil nakupni signal za trge v razvoju, še posebej Kitajske. Vrednotenja na teh trgih so privlačna, likvidnost se je zaradi ustavitve dvigovanja obrestnih mer FED močno popravila, če se razreši še vprašanje trgovinske vojne, bo to pozitiven signal tako za gospodarstvo kot tudi lokalni delniški trg. Obetata se nam dva zelo zanimiva meseca, ki bosta v borznem smislu verjetno definirala letošnje leto. A bo za lepe donose treba hitro odreagirati, saj se lahko, kot kažejo izkušnje s konca lanskega oziroma začetka letošnjega leta, stvari odvijejo zelo hitro. Zato je odgovor na naslov današnje kolumne klišejski. Oboji imajo priložnost zaslužiti, izgubili bodo tisti, ki jih sploh ne bo zraven.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 13. februar 2019.

Zmagovalni sektor lanskega leta

Znotraj večjih ameriških podjetij smo imeli v lanskem letu nekaj zelo donosnih delnic. Delnice Mercka so se podražile za 42 odstotkov, Pfizerja za 26 odstotkov, Abbota za 33 odstotkov. Seveda je bilo tudi nekaj razočaranj. Omenimo lahko negativno spremembo Johnsona & Johnsona, njihove delnice so leto končale 3 odstotke nižje, kot so ga začele (spremembe so v evrih). Ko zraven prištejemo še dividendo, ki za globalni indeks znaša okoli 2 odstotka, pa so lanski donosi še nekoliko boljši. Podjetja, ki sestavljajo sektor zdravstva, imajo v večini precej fiksne prihodke. To pomeni, da bodo prihodki v letošnjem letu vsaj enaki, kot so bili lani. Vemo pa, kako je s staranjem prebivalstva na zahodu ter razvojem ekonomij na vzhodu. Prihodnost podjetij iz omenjenega sektorja je na daljši rok zelo optimistična. Prav tako je konkurenca med samimi podjetji zelo omejena, z leti pa se bo panoga še dodatno konsolidirala. V obzir je treba vzeti še valuacije, ki pa so ponovno nekoliko višje. K temu je botrovala predvsem rast njihovih delnic. Nekoliko skrb zbujajoče podatke pa sta objavila predvsem Johnson & Johnson ter Pfizer. Prvi vsako leto na začetku predstavi poglede za prihajajoče leto ter tudi za naslednje leto. V letu 2019 tako v ZDA ne vidijo praktično nobene rasti, nič kaj bolj optimistični pa niso niti za leto 2020. Kot glavno oviro izpostavljajo tudi močnejši dolar, ki jim znižuje prihodke iz tujine. S podobnimi težavami se sooča tudi Pfizer, ki napoveduje, da jim bo močnejši dolar v letu 2019 znižal prihodke v dolarjih kar za 900 milijonov.

Ameriški zdravstveni sistem že vrsto let deluje na zgornjih zmogljivostih, kar zadeva porabo za zdravstvo na prebivalca. Podjetja, ki poslujejo samo ali predvsem na ameriškem trgu, bodo v letošnjem letu verjetno v tranzicijskem letu, ko se bo dogajalo veliko, cene delnic pa stagnirale. Se pa odpira možnost za vsa podjetja, ki so prisotna predvsem v Aziji ter delno tudi v EU, da še naprej povečujejo prihodke ter tako povečajo vrednost za delničarje.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 30. januar 2019.

Črni oblaki se lahko tudi razkadijo

A na človeško nesrečo se od obljub ne da živeti. Vsak sistem se na neki točki zlomi in se sreča s stvarnostjo. Dlje časa ko si zatiskamo oči, močnejši je katapult sprememb. Če se samo spomnimo razpada Sovjetske zveze. V tem kontekstu tudi kritika avtokracije, ki preprečuje spremembe že sama po sebi. Verjetno bolj na mestu je rek kuhaj žabo počasi in v tem duhu bolj demokratična ureditev oblasti, ki omogoča počasno puščanje krvi. Blago filozofsko razpravo bi zdaj usmeril v razumevanje finančnih trgov.

Dokler so bile centralne banke odločene posegati na trg, so se v večini investitorji postavili v pozicijo ne bori se proti centralni banki in investiraj z njo. Se je pa v letu 2018 zgostilo toliko človeških odločitev, ki so na eni strani dale ameriški centralni banki več razlogov za hitrejše zategovanje monetarne politike (davčna reforma), na drugi strani pa so konec leta eskalacija trgovinske vojne, kaos okoli brexita in republikanska izguba spodnjega doma parlamenta poslabšali pričakovanja trga. Ker pa Fed ni takoj prisluhnil melodiji trga in je nadaljeval dvige obrestnih mer tudi v decembru (na 2,5 odstotka), je na trgu zavladala manjša panika. A z novim letom je Fed v govorih svojih vodilnih spet uskladil svojo frekvenco s trgom in nakazal, da bi bilo mogoče smiselno za nekaj časa ustaviti cikel dvigovanja obrestnih mer. Tisti, ki smo dobro poslušali zadnjo novinarsko konferenco, pa smo lahko ugotovili, da so zdaj obrestne mere na spodnjem nivoju nevtralnih. Vsak nadaljnji dvig bi tako dejansko začel zavirati ekonomijo. Ravno neskladje trga in Feda pa je omogočilo, da so se vrednotenja delnic znižala in s tem omogočila varčevalcem bolj smiseln vstop na kapitalski trg. Ni tudi nujno, da se bodo vsa prej omenjena tveganja zgodila. Vse več se namreč bere, da Kitajska in Amerika iščeta rešitev za trgovinski dogovor, kot se tudi britanska tragikomedija počasi razpleta in se povečuje možnost za dosego nekega dogovora. V Evropski centralni banki pa se začenja bitka za nove voditelje. Mandat poteče kar trem članom predsedstva (Praetu maj, Cœuré december in guvernerju Draghiju oktobra). Če je veljal Draghi za precej avtoritarnega voditelja, bi znal novi guverner prinesti s seboj drugačno energijo in s tem tudi drugačno oblikovanje denarne politike. V tem duhu pa je smiselno aktivneje bedeti nad svojimi prihranki.

 

Objavljeno v časniku Dnevnik, 23. januar 2019.