Streznitev ali nova rast

Odgovor na obe vprašanji ni enoznačen, imata pa vsaj eno stično točko. Politiko centralnih bank oziroma pričakovanja o dvigu obrestnih mer. Če so vlagatelji še konec leta 2017 pričakovali dva ali tri dvige obrestnih mer v ZDA, so se ta pričakovanja letos okrepila in sedaj se trije dvigi zdijo zelo verjetni, mogoče doživimo celo štiri. Razlogi za to tičijo predvsem v nadaljnji močni gospodarski rasti in krepitvi inflacijskih pričakovanj. Povedano enostavneje, višje cene surovin (predvsem materiali in nafta) so se prelili v višje cene končnih izdelkov, krepi pa se tudi pritisk na rast plač. Davčna reforma v ZDA je širokemu krogu zaposlenih v začetku leta prinesla enkraten denarni bonus, statistika pa beleži tudi hitrejšo rast plač. Podobno se krepijo pritiski tudi v Evropi, kjer se nemški sindikati pogajajo z delodajalci o višjih plačah. Največji sindikat elektroindustrije in industrijskih delavcev je že dosegel dogovor, drugi se še dogovarjajo, a v splošnem lahko pričakujemo tri do štiri odstotke višje plače v naslednjih 12 do 24 mesecih. Vse to se odraža tudi v rasti inflacije oziroma inflacijskih pričakovanjih, ki so v ZDA po zadnjih podatkih že presegla 2 odstotka, kar je ciljna Fedova inflacija. Od tu tudi strah pred hitrejšim dvigom obrestnih mer v ZDA in nekoliko kasneje tudi v Evropi. Posledično namreč rastejo zahtevani donosi na obvezniških trgih. Desetletna ameriška državna obveznica se približuje trem odstotkom, 10-letna nemška pa 0,8 odstotka. To so ravni, ki jih nismo videli že leta, v ZDA praktično od leta 2011. In te ravni oziroma njihova nadaljnja rast pomenijo veliko preoblikovanje portfeljev. Predvsem vlagatelji, ki imajo manj tvegane naložbe, so po letu 2010 zaradi nizkih obvezniških donosov selili velik del naložb v delniške, kjer so želeli nadomestiti zaostanek donosov zaradi nizkih obrestnih mer. Zdaj se ta tok počasi obrača. A taki obrati nikoli ne tečejo mirno, saj mnoge ujamejo nepripravljene oziroma v napačnih naložbah. Tako smo videli, kako je izpuhtelo nekaj milijard dolarjev premoženja vlagateljev, ki so dobesedno stavili na to, da indeks »strahu« VIX ne bo več rasel, saj je zadnjih nekaj let upadel na zgodovinsko nizke ravni. Odgovor na prvo vprašanje bi tako bil, da je povečana nihajnost letos pričakovana in nova normalnost.

Kompleksnejši je odgovor na vprašanje o zaostajanju Evrope. Poleg naštetega se še najbolj racionalna razlaga zdi močna rast evra v primerjavi z dolarjem v zadnjih mesecih in s tem povezana pričakovanja o nižjih dobičkih evropskih podjetij. Dejansko vse več evropskih podjetij opozarja, da rast evra zmanjšuje pričakovane dobičke, kar negativno vpliva na borzne tečaje. Po drugi strani rast plač in surovin dodatno pritiska na profitabilnost, kar zmanjšuje privlačnost evropskih delnic. To je tudi eden izmed razlogov, ki ga Ray Dalio, lastnik največjega hedge sklada na svetu, navaja za svojo rekordno, 18 milijard evrov težko »kratko« pozicijo v evropskih delnicah. A kljub vsemu sam nisem tak pesimist, saj so evropske delnice vrednotene nižje kot ameriške, gospodarska dinamika pa se zdi v Evropi trenutno hitrejša kot v ZDA. A počakati je treba vsaj na marec, da vidimo razplet italijanskih volitev ter potrditev nemške koalicijske vlade. To bo na evropske trge zopet prineslo nekaj mirnosti.

IEA s slabšimi obeti za surovo nafto

Po ocenah IEA naj bi letos povpraševanje po surovi nafti znašalo 1,4 milijona sodčkov na dan. Predhodno oceno za leto 2018 so popravili navzgor za 100.000 sodčkov na dan, kot glavni razlog za revizijo pa navajajo popravljeno oceno svetovne gospodarske rasti Mednarodnega denarnega sklada (IMF) za letošnje in prihodnje leto. Kljub temu pa IEA opozarja, da bi lahko ponudba že letos rasla hitreje od povpraševanja, kar bi svetovni naftni trg ponovno vrglo iz ravnotežja. Skoraj dve leti trajajočemu dogovoru med članicami naftnega kartela OPEC in Rusijo o omejitvi rasti proizvodnje je v zadnjih mesecih uspelo približati svetovne zaloge nafte petletnemu povprečju in tako s trga odpraviti skoraj vso presežno ponudbo zadnjih let. Na relativno uravnoteženost naftnega trga se je pozitivno odzvala tudi cena surove nafte, ki se je povzpela na raven 70 dolarjev za sod. Z okrevanjem cene pa so (na negodovanje OPECA in Rusov) začeli okrevati tudi ameriški nekonvencionalni proizvajalci surove nafte, ki so bili v preteklih letih zaradi cenovne vojne z OPEC skoraj že na kolenih. Hitrost okrevanja naftne industrije v ZDA je presenetila domala vse analitike. Rast proizvodnje v ZDA naj bi že letos zadostila svetovni rasti povpraševanja, že danes pa so ZDA s svojo proizvodnjo presegle proizvodnjo Savdske Arabije (ki kot največja članica OPEC beleži največjo omejitev proizvodnje), do konca leta pa bi lahko z več kot 11 milijoni sodčkov dnevne proizvodnje na prvem mestu presegla Rusijo. Polni učinek rasti v ZDA je trenutno zamegljen zaradi ekonomske krize v Venezueli, ki je skoraj popolnoma ohromila večino proizvodnih zmogljivosti v državi (januarska proizvodnja je približno 400.000 sodčkov nižja kot lani). Kaj kmalu bomo lahko priča ponovnemu porušenju krhkega ravnotežja na naftnih trgih in ponovitvi scenarija zadnjih let.

Vroč zrak

 

Glavni razlog za spremembo politik tiči v izboljšanju razmer v realnem gospodarstvu. Spodbudna gospodarska rast, odlične ankete gospodarskega zaupanja (PMI) dajejo nekakšno zagotovilo, da se bo že zdaj relativno nizka brezposelnost še naprej zniževala. Manjkajoča kazalnika v trenutni sliki sta inflacija in rast plač, ki še zaostajata za pričakovanji in željami centralnih bankirjev. A če se po revalvaciji plač sindikata IG Metall s kovinsko panogo v Nemčiji dan pozna, bi morali v prihodnosti videti tudi cenovne pritiske.

Toda dobra novica za gospodarstvo ni nujno pozitivna za finančne trge. Včasih se celo zdi, da živita omenjena trga v vzporednih svetovih. Najboljši primer so ravno odkupi obveznic na trgu centralnih bank. Slabše ko so bile razmere v realni ekonomiji, večji je bil paket stimulaciji. Povedano z drugimi besedami, centralna banka je dala na trg večjo likvidnost. To pa je omogočalo rasti tečajev na borzah. Želja je bila, da bi se optimizem s finančnih trgov preliv v realni sektor in s tem okrepil trošenje potrošnikov ter zagnal investicijski cikel.

Dilema okrevanja zunaj bolnišnice pa ostaja. Ali bo realna ekonomija podpirala zgodovinsko draga vrednotenja na kapitalskih trgih? Kakšen vpliv bodo imele višje obrestne mere na bazično vrednotenje delnic? Še več, v Ameriki je prišlo do zamenjave na vrhu Feda in ni še jasno, ali bo novi guverner Jerome Powell nadaljeval politiko predhodnikov. Vsa ta vprašanja odpirajo vrata večjemu gibanju tečajev.

Tako ne preseneča, da sta pod pritiskom večje volatilnosti kapitulirala dva pasivna sklada ETN, ki sta stavila na njen nižji nivo. Menim, da se s tem finančni trg normalizira, korekcije pa bodo spet postale del normalnosti. S tem pa se bo sedaj razbita enačba tveganja in donosa spet vzpostavile. To pa bo aktivnemu vlagatelju spet odprlo vrata novih priložnosti.

Konec obdobja negativnih obrestnih mer?

 

Kulture investiranja med različnimi naložbenimi razredi še nismo povsem osvojili. Razen absolutne špekulacije. Imamo pa izjemno statistiko investiranja v različne vroče zgodbe od FX-poslov, zlate mrzlice do kriptoevforije v zadnjem letu. Kot promotor finančnega opismenjevanja bi si sicer želel, da bi bil portfelj povprečnega varčevalca bolj razpršen in usmerjen k ciljem, a verjetno bo potrebne še veliko energije, da se spremeni varčevalska kultura.

Še posebno v času filozofije: »Želim si vse, in to takoj.«. Kot primer bi lahko navedli kriptožetone in valute. Že sam pogled na gibanje cene največjih v zadnjih letih pokaže takšne rasti in padce, da se je težko pogovarjati o čemerkoli drugem kot o ceni. A ta bi morala po principu bazične analize izražati vrednost. A glavnina vrednosti se skriva v ideji, zaupanju in veri. Ti pojmi pa so plahe ptice. Ni čudnega, da so ob nenadzorovani rasti tečajev regulatorji sprožili alarme v želji po neki normalizaciji in standardizaciji pravil med finančnimi instrumenti. Marsikomu se je zdelo čudno, da se pri vzajemnih skladih ne smejo tržiti pretekli donosi, kriptožetoni pa lahko tržijo že obljube. Marsikateri investitor se je tako verjetno ujel v zanko manipulacije.

Na žalost depozitarjev pa je dolžina obdobja gledišča centralnih bankirjev precej daljša kot pozornost milenijske generacije. Že osnovni cilj stabilne inflacije Evropske centralne banke je usmerjen v desetletje. Danes za pripravljene denarne politike upoštevajo pričakovanja o dogajanju v gospodarstvih v vsaj prihodnjih treh letih. Glede na izboljšanje ekonomskih razmer bi lahko trdili, da smo bližje zvišanju obrestnih mer kot zadnjemu znižanju. Pri čemer je treba vedeti, da je ECB zadnjič znižala pred slabimi 23 meseci. Na drugi strani luže pa je Ameriška centralna banka napovedala nadaljevanje dvigov.

Na podlagi tega dejstva lahko ostaja problem negativnih obrestnih mer še kar nekaj časa med nami. Kam z likvidnim delom premoženja pa je še bolj ključno vprašanje, saj se inflacijska pričakovanja počasi zvišujejo in s tem se realna kupna moč znižuje. V takem okolju pa je smiselno aktivno bedeti nad svojim premoženjem ter poiskati kakšen dober nasvet tudi v prostoru med depoziti in hiperšpekulacijami.

Kanadska naftna industrija pred preporodom

Domača, kot tudi tuja velika naftna podjetja pospešeno raziskujejo potencialno ogromna nahajališča surove nafte in zemeljskega plina v dveh velikih geoloških formacijah Duvernay in Montney. Prvi podatki nakazujejo, da bi bilo na teh območjih v skrilavcu ujetih 500 trilijonov kubičnih metrov zemeljskega plina in 4,5 milijarde sodčkov surove nafte, s čimer bi se ti dve nahajališči po potencialu kosali z največjimi in hkrati najdonosnejšimi nahajališči v ZDA. Podobno kot ZDA tudi Kanada investitorjem ponuja podobno ugodne pogoje, ki bi lahko pospešili razvoj industrije in povzročili nov val investicij v naftno industrijo. Tako kot pri južni sosedi so nahajališča v redko poseljenem območju, ki je poleg tega bogato z vodnimi viri, nujno potrebnim virom pri nekonvencionalnem črpanju surove nafte in zemeljskega plina (vodo z »dodatki« črpajo v vrtine v formaciji skrilavca, ki se zaradi pritiska razpoči in omogoči dostop do naravnih virov).

Nezanemarljiva je tudi globina finančnega trga. Podobno kot v ZDA kanadski kapitalski trg investitorjem omogoča relativno lahek dostop do zadostne količine kapitala, ki bi bil v želji po nadpovprečni donosnosti kljub nekoliko večjemu tveganju pripravljen investirati v tovrstno dejavnost. Pozitivne posledice intenzivnega razvoja naftne industrije so pri Kanadčanih dobro znane. Razvoj peščenih naftnih polj v provinci Alberta je med letoma 2010 in 2014 močno prispeval k 5,5-odstotni letni stopnji gospodarske rasti, kar je bilo v tistih časih dvakrat hitreje, kot je znašala stopnja gospodarske rasti v celi državi. Potencial je zagotovo velik, Kanadčani pa so v preteklosti že pokazali, da ga znajo tudi izkoristiti.

2018 leto Evrope?

 

Merjeno v evrih je ameriški indeks prinesel le 4,7-odstotni donos. Glede na to, da ima ZDA 51-odstotno, Evropa pa slabih 22-odstotno utež v globalnem indeksu, kar skupno zajema skoraj 75 odstotkov vseh delniških trgov na svetu, je na mestu vprašanje, kako sestaviti portfelj za leto 2018. Bo tudi letos Evropa donosnejša? Se vrača in bo zmanjšala zaostanek po letu 2008, ko je praktično vsa leta zaostajala za ZDA?

Če primerjamo osnovne kazalnike vrednotenja med ZDA in Evropo, potem so ti na strani Evrope. Trenutni P/E za zadnjih 12 mesecev za ZDA je skoraj 23, v Evropi pa 18. Še večja je razlika med ciklično prilagojenim kazalnikom P/E, ki na kratko upošteva vpliv cikla in je v ZDA skoraj na vrednosti 30, v Evropi pa 18. Tudi po drugih kazalnikih so ZDA precej višje kot Evropa. Na primer dividendni donos S & P je 2,2-odstotni, MSCI Europe pa 3,3-odstotni. Vsako primerjavo je sicer treba vzeti z zrnom soli. Indeksa nista povsem primerljiva, saj so razlike med utežmi v posameznih panogah zelo velike. Najbolj bode v oči razlika v IT-panogi, saj je njena utež v S & P več kot 24-odstotna, v evropskem indeksu pa ne dosega niti pet odstotkov. Če vemo, da so vrednotenja daleč najvišja ravno v tej panogi, je jasno, od kod tako velika razlika v vrednotenjih na ravni indeksa. Med samimi panogami so razlike manjše, a vseeno še vedno precejšne in v korist evropskih podjetij.

Glavni generator precej višje donosnosti v preteklosti v ZDA v primerjavi z Evropo je bil učinkovit ameriški spopad s krizo oziroma dolgotrajno, predvsem politično prerekanje v Evropi o tem, kaj nam je storiti. Leta 2017 se je ta tema dokončno poslovila z mize, čeprav nas letos spomladi čakajo še italijanske volitve. A kot kaže, tudi najbolj evroskeptična stranka zavrača referendum o izstopu Italije iz evrskega območja. Politično se tako kriza v Evropi zmanjšuje, edina pomembna postavka ostaja brexit, pri čemer se kažejo obrisi prihodnjega dogovora, ki ne bi smel vnesti pretiranih sprememb v utečeni sistem trgovanja na stari celini. Pozitivno se kaže tudi gospodarski razvoj v nekoč najbolj problematičnih državah stare celine. Gospodarski podatki iz držav, kot so Španija, Italija in celo Grčija, so zelo dobri, nezaposlenost upada in celo cene nepremičnin rastejo. Vse to daje upanje, da se je situacija tako močno popravila, da Evropa lahko končno začne zmanjševati zaostanek za ZDA.

Nobena analiza ni popolna, če ne upošteva še vpliva valut. FED bo po pričakovanjih nadaljeval z restriktivnejšo monetarno politiko in dvigoval obrestno mero. Nekaj podobnega lahko verjetno pričakujemo konec leta oziroma v začetku leta 2019 tudi v Evropi. Zato analitiki napovedujejo, da se bo evro v primerjavi z dolarjem krepil, in pričakujejo tečaj okoli 1,3 dolarja za evro konec leta.

Konec ni enoznačen, nakazuje pa na to, da so delnice evropskih podjetij trenutno privlačnejše od ameriških. Ob tem sicer ne smemo pozabiti na to, da so delnice relativno gledano drage in dražje od zgodovinskih povprečij praktično povsod po svetu, a v okolju izredno nizkih obrestnih mer ter visokih cen obveznic in nepremičnin vseeno delujejo privlačne. Tudi zato so v prvih nekaj tednih novega leta zopet privabile rekordno vsoto svežega denarja na trg.

Fantastičen začetek leta

 

V ZDA rast sloni predvsem na zelo visokih pričakovanjih vlagateljev glede rezultatov podjetij. Sezona objav dobičkov se je že začela in zadnji kvartal naj bi bil eden boljših v zadnjem desetletju. Makro okolje je trenutno v zelo dobri kondiciji, rast ekonomije je najvišja v zadnjih trinajstih letih. Dobički naj bi po pričakovanju analitikov v zadnjem kvartalu porasli za 12 odstotkov, verjetno pa bodo dejanski rezultati še za kakšno odstotno točko boljši. Če presežemo številko 15 odstotkov, bo četrti kvartal lanskega leta še boljši, kot je bil ta leta 2016. Dobički podjetij rastejo v vseh enajstih panogah, hkrati pa rast prihaja iz rasti poslovanja in ne krčenja stroškov ali kakšne druge računovodske operacije. Teh razlogov nismo videli že nekaj let in zdi se, da je trenutno v svetu vse super. Prav tako so se v zadnjem času razblinili strahovi, da bi marže začele upadati, predvsem zaradi višjih stroškov ali nižjih cen, kar pa se ni zgodilo.

Pričakovanja za letošnje leto so, da bodo marže pri ameriških podjetjih ostale na ravneh okoli deset odstotkov. Zelo pomembno pri letošnjih objavah rezultatov bo, kakšne napovedi bodo podjetja dala glede davčne reforme. V lanskem letu so bili komentarji podjetij pozitivni, zato so tudi pričakovanja za letošnje leto optimistična. Eden večjih dejavnikov za negativno gibanje ostaja tudi Fed in bojazen, da bi obresti rasle hitreje od pričakovanj. Vseeno se zdi, da tega ni pričakovati, saj Fed še naprej želi stabilnost na delniških in obvezniških trgih. Dobri rezultati v letošnjem letu bodo nekoliko znižali vrednotenja podjetij, ki pa vseeno ostajajo na zgodovinsko visokih nivojih. Denar se trenutno seli v panoge, kjer so vrednotenje nižja. Omenimo lahko naftni sektor. Cena nafte je v zadnjih dveh mesecih porasla za slabih dvajset odstotkov, merjeno v dolarjih. Višja cena nafte pomeni, da so njeni porabniki v boljši kondiciji in da se cene vseh produktov na splošno višajo. Predvsem kaže na to, da je trenutno v zelo dobri kondiciji Kitajska, kar je razvidno tudi iz cen tamkajšnjih borznih indeksov. Bo pa višja cena nafte prinesla nekoliko višjo inflacijo v ZDA in EU. Predvsem znotraj EU je ta še vedno na zelo nizkih ravneh.

Globalna slika je trenutno zelo optimistična. Kmalu bomo videli, ali so optimistična tudi podjetja, ki imajo boljši pregled kot analitiki.

Idealno leto za varčevanje v vzajemnih skladih

 

Leto 2017 je minilo kot bi mignili in če ga pogledamo z vidika naložb, lahko rečemo, da je bilo za vlagatelje, na področju poslovanja vzajemnih skladov, uspešno in izjemno mirno leto. Kapitalski trgi so v letu 2017 dosegali nove vrhove. Zelenih številk smo bili deležni tako na delniškem kot tudi na obvezniškem trgu. K temu so prispevali stimulativni ukrepi centralnih bank in močan trend okrevanja v realni ekonomiji, kar se kaže v zelo dobrih makroekonomskih rezultatih in v rasti tečajev. Delnice ameriških trgov so v povprečju pridobile osem odstotkov, podoben donos so pridobile tudi evropske in japonske delnice. Najdonosnejše so bile delnice trgov razvoju, saj so v povprečju pridobile okoli 17 odstotkov. Leto 2017 si bomo tako zapomnili po nadpovprečni gospodarski rasti, zelo stabilnem makroekonomskem okolju in nizki brezposelnosti.

Bikovska gibanja se nadaljujejo

Odličen začetek leta na kapitalskih trgih je vsekakor dobra popotnica za nadaljevanje optimizma tudi za leto 2018. Bikovska gibanja se torej na finančnih trgih nadaljujejo. Tudi za to leto pričakujemo nadaljevanje pozitivnega trenda v gospodarskem okolju in nadaljnjo krepitev globalne gospodarske rasti.

V letu 2018 lahko pričakujemo tudi nadaljevanje ekspanzije razvitih in razvijajočih se ekonomij. Upanje za nadaljevanje pozitivnega trenda vlivajo predvsem nova davčna zakonodaja v ZDA, sprejeta prejšnji mesec, ko so davek na dobiček s 35 znižali na 21 odstotkov, kar so lahko lepe projekcije za rast dobičkov in skoraj optimalno slika na ameriškem trgu dela.

Bistvenih sprememb pri naložbenih razredih nismo naredili, saj smo še vedno mnenja, da so delniške naložbe atraktivnejše od obvezniških, seveda pa moramo brzdati svoje apetite. Na obvezniških trgih v letu 2018 pričakujemo zahtevno leto, saj bo ameriška centralna banka nadaljevala z dvigovanjem obrestnih mer. Pri globalni razpršitvi delniških naložb dajemo prednost evropski regiji – tako imenovani stari celini -, kjer so vrednotenja ugodnejša in se dobičkonosnost evropskih podjetij v primerjavi z ameriškimi izboljšuje. Vlagatelji naj nikar ne zanemarijo tudi trgov v razvoju. V obdobju vsesplošnega okrevanja, ti trgi ponujajo privlačen potencial zvečanja pričakovane donosnosti premoženja. S tega vidika in glede na to, da imajo slovenski vlagatelji pretežni del svojih privarčevanih sredstev v bančnih depozitih, nudi varčevanje v vzajemnih skladih še veliko možnosti. Po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev je bilo konec meseca novembra 2017 na slovenskem trgu vlagateljem na voljo 212 vzajemnih skladov. Obseg čiste vrednosti sredstev 439.109 vlagateljev v vzajemne sklade domačih družb za upravljanje je konec novembra 2017 znašal 2,690 mrd EUR, kar predstavlja 8,8 % porast glede na konec leta 2016.

Začetek leta je primeren za pregled portfelja in določitev ciljev. Vlagateljem svetujemo, da ga izkoristijo za ponoven pregled svojega portfelja z namenom, da ugotovijo, ali se struktura portfelja še vedno sklada s postavljenimi naložbenimi cilji, strategijo varčevanja in razmerami na trgu. Poleg regijske in panožne razpršitve portfelja je smiselno uskladiti tudi razmerje med delniškimi, obvezniškimi in alternativnimi naložbami. Tisti, ki ciljev varčevanja še niste opredelili, je začetek leta 2018 primeren trenutek, da to storite. Predlagam vam, da si določite realne cilje varčevanja v okviru vaših finančnih zmožnosti.

Želim vam leto uspešnih in predvsem preudarnih naložbenih odločitev, ki bodo prava odločitev za vašo prihodnost. Srečno!

 

Sonja Lovše Bambič, finančna svetovalka

Bo tudi leto 2018 pozitivno za obveznice?

 

Na kratko lahko povzamemo glavno dilemo na Nizozemskem, v Franciji, Avstriji in Nemčiji – več oziroma manj Evrope. V tem vprašanju se skriva tudi prihodnost skupne denarne valute – evra. V času krize se je namreč dodobra pokazala njegova največja hiba – pomanjkanje skupnih politik. Zaradi tega je bila recesija v mnogih evropskih državah večja in daljša.

Evropejci so v lanskem letu v glavnem zavrnili politični populizem in idejo fragmentacije unije. S tem pa dali zaupnico evru. Znižanje sistematične negotovosti je vodilo v učinkovitejše prelivanje izjemno spodbudne monetarne politike evropske centralne banke in okrepilo gospodarske obete, ki so se začeli prelivati v višjo gospodarsko rast ter zniževanje brezposelnosti. Boljše gospodarstvo pa olajša sanacijo težav iz recesijskih časov, če izpostavimo banke.

V tem duhu so se zvezde postavile v dobro finančnih trgov, tudi obveznic. Opora ECB je preprečila prehitro dvigovanje dolgoročnih obrestnih mer. Gospodarsko okrevanje in zagotovilo, da bo evro še z nami pa je zniževalo kreditne pribitke bolj problematičnih držav. Na tem mestu je treba še posebej izpostaviti Portugalsko, ki je v letu 2017 ponovno pridobila prvovrstno bonitetno oceno uglednih bonitetnih hiš. Prav tako tudi Slovenijo, ki je dokončno izstopila iz vlaka sredozemskih držav in vstopila v prvo ligo. Še najbolje to prikazuje uspešno izvedena izdaja referenčne 10-letne obveznice v začetku januarja. Višina povpraševanja in zahtevana donosnost malo nad enim odstotkom je nekakšna nagrada za vse izpeljane varčevalne ukrepe in določeno konsolidacijo javnih financ. A državno zadolževanje je dinamični proces, kar pomeni, da se na preteklih lovorikah ne da spati.

Če želi država še naprej ohranjati status prvovrstnega izdajatelja, mora predvsem začeti zniževati kazalnik dolga v BDP tako z določeno odprodajo premoženja, kot tudi s čim bolj uravnoteženimi javnimi financami. V tem letu bo namreč ECB soočena s pritiski dvigovanja bazične obrestne mere, kar bi pomenilo dražje zadolževanje za vse v Evropi. Hkrati so pred nami še italijanske volitve, kjer ni povsem nemogoč tudi antievropski razplet. Ta bi spet obudil določene strahove iz preteklosti.

Vidna tveganja v tem letu niso tako velika kot v preteklem, a rado se zgodi, da je treba biti v tem času še posebej previden. V ta namen je smiselno aktivirati in za svoje prihranke iskati dobre finančne nasvete.

Poleg NLB letos tudi privatizacija Telekoma?

 

Zavezo, ki jo je že leta 2013 dala evropski komisiji še takratna vlada Alenke Bratušek, ob nastopu vlade Mira Cerarja dve leti pozneje pa so jo še dodatno potrdili, so očitno v Bruslju spet potegnili na dan. Cincanje politike ob (ne)prodaji NLB tako očitno že kaže posledice, ki bi leta 2018 lahko vodile k novemu privatizacijskemu procesu k temu zavezanih družb. Iz privatizacijskega seznama 15 podjetij ostajajo neprodane prav borzne družbe Telekom, Cinkarna Celje in Unior.

Po besedah predstavnice Slovenskega državnega holdinga prejšnji teden, naj bi SDH spet razmišljal o testiranju trga za izvedbo omenjenih prodajnih postopkih, ki so bili zaradi prenizkih ponujenih cen prekinjeni pred nekaj leti. Slabe ponudbe pa bi se tokrat lahko bistveno spremenile, če bi se postopki obnovili letos. Razmere na trgu kapitala so se v zadnjih letih namreč precej spremenile, in to na bolje. Globalni delniški tečaji so na zgodovinsko rekordnih ravneh, bilance podjetij pa v precej boljši kondiciji.

Tako bi lahko bilo tudi vrednotenje prodajanih družb precej višje. Cinkarna Celje, denimo, dosega rekordno proizvodnjo in dobiček, transparentno pa je tudi okoljevarstveno tveganje oziroma stroški, povezani z njim. Telekom je prodal makedonsko družbo in rešil večino tožb, ki so mu visele na vratu. S prodajo makedonskega operaterja Telekomu Avstrije, je neto dolg znižal za 120 milijonov evrov in je zadolžen le še za nekaj več, kot ustvari denarnega toka v enem letu. Optimalna finančna poteza vlade leta 2018 bi tako bila privatizacija Telekoma Slovenije, ki bi ji nato sledila prva javna ponudba delnic NLB.