Aktualno
Ali se zgodovina ponavlja?
»Nihče nam nič ne more!« je citat, ki je konec 80. let prejšnjega stoletja v srbohrvaškem jeziku odmeval po Jugoslaviji. V državi, ki si je v letih obstoja nakopičila številna makroekonomska nesorazmerja (previsok zunanji dolg, proračunski primanjkljaj, primanjkljaj v plačilni bilanci ...), ki so bila posledica napačnega in neučinkovitega gospodarskega modela. V tistem času se je mednarodna skupnost trudila, da bi Jugoslavija vstopila v program Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in v Evropsko unijo (EU). Z izpeljavo strukturnih reform bi počasi reformirala svoj politični in gospodarski sistem, vendar so obstajale drugačne notranje težnje in harmonije s posojilodajalci ni bilo mogoče vzpostaviti. O posledicah enostranske odločitve pa si lahko preberemo v zgodovini zadnjih 25 let na Balkanu.
Odkar je Evropska centralna banka (ECB) začela kupovati državne obveznice na trgu, vse države z izjemo Grčije nimajo več nikakršnih težav z dostopom do finančnih trgov. še več, večina jih ugotavlja najnižjo ceno za zadolževanje v zgodovini. Nemčiji naložbena javnost celo plačuje za dolg do ročnosti devetih let, Grčija pa je v popolnoma drugačnem položaju.
Menjava na vrhu države je spremenila državni odnos do kreditodajalcev. Grčija si na eni strani želi odpraviti marsikatero zavezo iz programa trojke, na drugi strani pa znižati nominalni dolg. Ta je v večinskem lastništvu MDS, ECB in držav članic EU. Ti si želijo, da bi bil dolg poplačan in status Grčije v evropskih integracijah nespremenjen. Niso pa pripravljeni popustiti na zavez o dolgoročni racionalizaciji ter optimizaciji gršega javnega sektorja ter izpeljave drugih strukturnih reform.
Grčija je eden najboljših primerov, ki potrjuje teorijo. Poleg zmožnosti po odplačevanju ceno za zadolževanje določa tudi sama želja. V primeru, da bi si grško politično vodstvo želelo odplačevati dolg, bi bila cena za desetletno zadolževanje med 2,7 in 3 odstotki. V tem trenutku pa država nima dostopa do finančnih trgov in je donosnost že izdanih desetletnih obveznic pri 12,7 odstotka.
A za Grčijo se čas izteka, ker je državna zakladnica iz dneva v dan bolj prazna. Tudi banke pokonci drži samo še ECB z mehanizmi izredne likvidnostne pomoči (ELA). V tem trenutku še ni jasnega zagotovila, da je sploh mogoče priti do kompromisa. V primeru, da do dogovora ne bo prišlo, bo Grčija enostransko razglasila bankrot in ponovno vpeljala svojo valuto.
Napoved končnega rezultata ob binarni možnosti (DA/NE) je za finančni trg sila nehvaležna. Racionalno bi bilo pričakovati, da bodo dosegli dogovor, ki bo dodobra pomiril širšo regijo in Grčiji omogočil normalno nadaljevanje gospodarskega okrevanja, a nekaj najbolj kompleksnega je razumeti balkansko misel. Tako bi lahko duh »balkanskega nesmisla« v grški preobleki po 25 letih spet pobegnil iz steklenice.
Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj
