In vendar se vrti

Vse več makroekonomskih podatkov potrjuje kazalnike optimizma (PMI) v Evropi. Z volilno zavrnitvijo radikalno populističnih političnih programov se je za nekaj časa odložil dogodek »črnega laboda«, razpada ekonomskih integracij, in skupni valuti, evru, se vrača pozitiven aspekt. Evropske države so se med seboj povezale predvsem zaradi miru, skupnega trga in večje ekonomske blaginje ter konkurenčnosti v globalnem svetu.

Pri spremljanju državnih obveznic je tako nujno analizirati ekonomsko in politično stanje. Še bolj pa dinamiko prihodnjih procesov. Na primer evro, kot druga globalna valuta, omogoča članicam enostaven dostop do globalnih trgov, saj je menjava dobrin in storitev s preostalim svetom zelo poceni in enostavna ter omogoča določeno konkurenčno prednost. Tako imajo ekonomije močnih valut boljše pogoje za rast. Seveda pa je za skupno valuto treba izpolniti določene pogoje, ki so bili v primeru evra v krizi postavljeni pred vprašanje, ali so vse članice sposobne veslati v isto smer.

Omenjena tveganja pa so se izrazila v finančnih špekulacijah, ki so vodila v zviševanje kreditnih pribitkov za šibkejše države. Poleg težav Slovenije so bile pod pritiskom tudi Grčija, Portugalska, Irska ter veliki državi Španija in Italija. Zniževanje pomena britanskega funta v globalni trgovini in duh zgodovinske veličine sta bila verjetno ena od vzrokov, zakaj so bili britanski mediji in finančna industrija prvi v vrsti kazanja na težave unije. Verjetno bi šibek evro oziroma lokalne valute vrnil nekaj sijaja njihovi valuti.

Se je pa v zadnjem času spet pokazalo, da je močne in dolgoročne trende težko presekati. Na eni strani trend konstantnega britanskega evroskepticizma vodi v njihov izstop iz EU, na drugi strani pa je Evropa izstopila iz recesije, saj ji skupni trg in valuta omogočata večjo blaginjo. Sprejela pa je tudi nekaj ukrepov večje harmonizacije. Tako se z žarki okrevanja gospodarstva tudi potencialni problemi za nekaj časa skrijejo. Posledično lahko pričakujemo, da bo evropsko okrevanje trajalo dlje časa. Še posebej ob dejstvu, da razvijajoči se trgi niso več tako poceni in nova industrijska revolucija spet omogoča vračanje proizvodnje na domača tla.

Ravno v omenjenem pa tiči največje vprašanje za prihodnje gibanje naložb. Ekonomska teorija nas uči, da gospodarsko okrevanje vodi v višjo zaposlenost, ki zvišuje plače. Višje plače pa vodijo v višjo inflacijo, ki centralne banke opogumi, da višajo obrestne mere, da se ekonomija ne pregreje. A zdi se, da omenjena logika v tem trenutku ne deluje. Digitalizacija omogoča namreč dvig produktivnosti in nižje cene, delavcem pa zmanjšuje plačno pogajalsko moč. Centralni banki megli dejansko stanje ekonomije in njihova reakcijska funkcija je manj predvidljiva. Zato je pri varčevanju večja stopnja previdnosti zelo smiselna. Na koncu ni pomembno, kakšno je želeno splošno mnenje, ampak kaj je res.