Skladi omogočajo posredno varčevanje v vrednostnih papirjih (zlasti delnicah in obveznicah), ki kot naložba prinašajo vrsto prednosti. Delnice in obveznice dolgoročno zagotavljajo višjo pričakovano donosnost kot zelo varne naložbe, na primer bančne vloge. Obveznice so sicer nekoliko manj donosna naložba od delnic, a še vedno dovolj donosna, da je smiselno del prihrankov razporediti tudi v to naložbeno obliko.

Vlagatelj se mora zavedati, da je višja pričakovana donosnost samo pričakovana nagrada za prevzemanje dodatnega naložbenega tveganja. Naložbeno tveganje pomeni, da je lahko dejanska donosnost naložbe v določenem obdobju varčevanja višja ali nižja od pričakovane donosnosti. Lahko je tudi negativna; v tem primeru vlagatelj ne dobi povrnjenega celotnega vložka v sklad. Skladi ne dajejo nobenega zagotovila za donose v prihodnosti ali jamstva vračila začetnega vložka (glavnice) v sklad. To pomeni, da celotno naložbeno tveganje prevzema vlagatelj s ciljem, da doseže višjo donosnost naložbe. Vsak vlagatelj bi moral oceniti, kakšno stopnjo tveganja je pripravljen sprejeti, in na tej podlagi tudi izbrati ustrezen sklad.

Varčevanje v skladih naj bo predvsem dolgoročno. S podaljševanjem dobe varčevanja se znižuje tveganje, da vlagatelj ustvari negativno donosnost, povečuje pa se verjetnost pozitivnih donosov. Spodnji graf 100-letnega gibanja delniškega indeksa S&P500 nazorno prikazuje, da delniški trgi v dolgoletnem povprečju dosegajo višjo donosnost kot obvezniški in hkrati presegajo dolgoročno letno inflacijo.

Graf: Stoletna povprečna letna donosnost delniškega in obvezniškega trga ter stoletna povprečna letna inflacija v ZDA