Federalizacija Evropske Centralne banke

Objavljeno v časniku Dnevnik,
V nasprotju s pričakovanji številnih iz začetka letošnjega leta, se politična saga v Evropi razrešuje na zelo konstruktiven način. Zdi se, da je populizem, ki se je manifestiral v izvolitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, začel umirjati z izboljšanjem gospodarskih razmer ter umiritvijo dotoka migrantov in beguncev.Začelo se je na Nizozemskem, nadaljevalo v Franciji, kjer je predsednikovo gibanje »En Marsche!« dobilo izjemno večino. Manj pričakovano pa je udarec doživela tudi italijanska stranka 5*, ki je na lokalnih volitvah konec prejšnjega tedna dosegla prvi pravi poraz. Da o Pirovi zmagi »mehke« princese konservativcev v Veliki Britaniji sploh ne govorimo.

Rezultati kažejo, da je v državah vse manj prisotno glasovanje proti. Ljudje si želijo glasovati za nekaj. V duhu geopolitičnih negotovosti in politični nestabilnosti v ZDA se evropske države spet iščejo na skupnem imenovalcu Evropske Unije. Še posebej velja to za evro države, kjer se vidi, da bosta Francija in Nemčija peljali zgodbo v še večjo integracijo z združevanjem fiskalnih politik in državnih zakladnic pod eno streho. V prvi fazi je ideja, skozi listinske obveznice, ki bodo po sami naravi podobne ECUju (predhodniku evra), ki je bil košarica lokalnih valut. Pri čemer pa bo imela evropska obveznica dve tranši. Prva bi bila »netvegana« in uporabljena za monetarno transmisijo. Druga »tvegana« tranša pa bi nosila vso državno tveganje držav članic. V takem okviru bi bilo bistveno enostavneje razreševati številne probleme držav brez povečanja sistemskega tveganja padca celotnega sistema. Posledično bi pocenili zadolževanje in povečali likvidnost evru, kar bi dalo dodatno stimulacijo državam z večjimi problemi.

To pa je nekako v sozvočju z željo predsednika ECB Maria Draghija, ki že dolgo daje pobudo o večji integraciji. Se je pa zgodil zanimiv trenutek na zadnji novinarski konferenci 8. junija, kjer je ECB na novo definiral reakcijsko funkcijo za zaostrojevanje denarne politike. Če je bil nivo brezposelnosti v preteklosti nekakšen smernik, je Draghi v zadnji komunikaciji dodal tudi kvaliteto zaposlitve (določen/nedoločen čas) ter rast plač. S tem je pripeljal odločanje o monetarni politiki bližje ameriški centralni banki. S tem ravnanjem je trgu sporočil, da bodo obrestne mere nižje dalj časa, kot bi to napovedovala klasična ekonomska teorija. Izjema pa je lahko le dvig depozitne obrestne mere za 15 bazičnih točk, kot »darilo« nemškim depozitarjem pred volitvami septembra letos, kar pa bi ECB opisal zgolj kot tehnično korekcijo, kot je bilo v primeru znižanja odkupov obveznic za 20 mrd EUR decembra lani.

 
Primož Cencelj, CFA, samostojni upravitelj
nazaj na seznam