Za odgovor, kako visoke obresti bo plačevala država, finančni analitiki naredijo kreditno analizo. Kreditna sposobnost države se v prvi vrsti meri po njeni »zmožnosti« in »želji« po odplačevanju svojega dolga. Zmožnost odplačevanja svojih obveznosti se meri predvsem kot dolg v BDP, proračunski primanjkljaj in napoved o prihodnjih makroekonomskih gibanjih, kot sta recimo rast BDP in inflacija.

Če je »zmožnost« dosti bolj matematično-statistična kategorija, je »želja« bolj mehka kategorija in se nanaša na bolj 
medosebne relacije. V kontekstu držav gre predvsem za politični program izvoljencev ljudstva, kjer vladajoče stranke namreč opredelijo svoje ambicije o vodenju javnih financ in kako bodo odplačevale dolg iz preteklosti.

Evropa je v zadnjih nekaj tednih doživela na politični fronti kar nekaj zasukov. Začelo se je dokaj nepričakovano na Nizozemskem (ima podoben status varne države kot Nemčija), saj je predsednik vlade odstopil zaradi nezmožnosti izpeljave že manjšega paketa varčevanja. Sledil je pričakovani politični preobrat v Franciji, kjer je na predsedniških volitvah zmagal kandidat z bolj sproščenim pogledom na zadolževanje. Kljub temu se »želja« po odplačevanju ni v Franciji prav nič spremenila. Namesto varčevanja bo na prioritetni listi želja po večji gospodarski rasti. Ali bodo obljube uspešne, bo pokazal čas.

Največji zasuk se je zgodil v Grčiji, kjer sta do sedaj največji stranki in zagovornici varčevanja Nova Demokracija in PASOK v času od začetka krize izgubili na popularnosti. Če so imeli za vodenje vlade Grki v preteklosti praktično izbiro samo med njimi, je prišlo na zadnjih volitvah do tega, da tudi skupaj ne moreta oblikovati vlade. Močno so pridobile stranke, ki nimajo več motivacije za odplačevaje dolga. Ker večino dolga držijo v rokah EU, ECB in IMF, se bodo Grki na verjetno ponovnih volitvah odločali o svoji usodi v evro območju in s tem tudi o barvi svoje prihodnosti.

Na naslovnicah največjih finančnih časopisov se je znašla tudi Španija, ki je v želji po finančni stabilnosti podržavila in dokapitalizirala eno večjih španskih bank Bankia. Nekaj podobnega čaka tudi Slovenijo v primeru NLB. Je pa Slovenija naredila korak naprej pri izboljšanju svoje kreditne sposobnosti s podpisom dogovora s sindikati javnega sektorja o znižanju plač.

Na finančne trge se je vrnila negotovost. Na obvezniških trgih smo bili ob nizkem prometu priča velikemu nihanju cen obveznic, kjer so »varne« države pridobivale in ostale bolj izgubljale. Številni investitorji potihoma razmišljajo o različnih scenarijih. Od razpada evra do tega, da bi ECB spet razvezala mošnjiček in začela kupovati bolj tvegane obveznice perifernih držav. Dokler ne bomo dobili odgovora o prihodnosti bomo vlagatelji v evropske obveznice ujeti med kladivom in nakovalom.

Primož Cencelj, KD Skladi
nazaj na seznam