Spletna poslovalnica

Kje zares gnije socialna država?

Objavljeno v časniku Dnevnik,
Odkar je luč sveta ugledal predlog rebalansa proračuna za leto 2012, se je sprožila največja možna demagoška psihoza o tem, kako prihaja do sistematičnega uničevanja socialne države. Kakšna je številka, ki bo menda sesula osnovo socialne države in zaradi česar smo vsi priča histeričnemu posiljevanju vsakič, ko prižgemo televizijo ali preberemo časopis?
Rebalans predvideva, da bodo odhodki proračuna države v tekočem letu v primerjavi s tistimi v letu 2011 manjši za 349 milijonov evrov oziroma za 3,7 odstotka. Pri tem bodo celotni odhodki znašali devet milijard evrov. Še vedno bomo imeli proračunski primanjkljaj in eno od najhitreje rastočih deležev dolga v BDP v evrskem območju. Če nismo sposobni najti skupnega jezika za tako majhno prilagoditev, potem je socialna država pogubljena tako ali tako - z levimi, desnimi ali Marsovci na čelu te države. 

Poponoma zmoten je tudi vtis, da boj za socialno državo vodijo sindikati, ki krepostno ne popuščajo in s tem branijo pravice zaposlenih. Brez konkurenčnega gospodarstva in stabilnega finančnega sistema sploh ni osnove, ki omogoča delovanje socialne države, in naša sta popolnoma nagnita. To je tako, kot bi se v puščavi z beduini, ki se komaj preživljajo, prerekali, da je z življenjem dana pravica vsakega, da je pipa s pitno vodo vsakih deset kilometrov in da če te ni v puščavi, pa naj vendar zgradijo tovarno za razsoljevanje in povlečejo tistih par tisoč kilometrov vodovoda. Pri tem bi zmagoslavno trdili, da naj se kar zadolžijo, saj bo to zaradi infrastrukturnih projektov sprožilo neizmerno rast gospodarstva.

Da ne bo pomote. Če boste prižgali televizijo v kateri od evrskih držav, boste priča enaki razpravi o tem, kako umira socialna država, in sicer domnevno načrtno skozi mehanizem zategovanju pasu države. Popolnoma enako je bilo tudi v francoski predsedniški predvolilni kampanji, kjer se je levi politični pol vzpenjal po demagoški lestvi branitelja socialnih pravic in rešitelja s čarobno formulo rasti. Te seveda ni. Vse to se izkušeni politiki levice zavedajo, ampak oblast je kot suha klobasa, ki diši preveč, da bi jo delili. Razen to, da naši politiki in sindikati prirejajo enake igrice, pa je ravno Francija lep primer, da se njihova podjetja borijo tudi za osnove socialne države – stabilnost finančnega sistema in konkurenčnost gospodarstva. Medtem ko se prva francoska banka BNP Paribas ukvarja, kako bo v boju z Deutsche Bank ohranila mesto najbolj stabilne bančne skupine kontinentalne Evrope, je NLB ovita v izgube in na dobri poti, da se pridruži predvsem španskim in grškim bankam na repu testa kapitalskih zahtev evropske bančne agencije EBA. Medtem ko se nam je uspelo skregati okrog par sto milijonov evrov rebalansa, je skoraj zagotovo, da lahko pozabimo na pokojninsko reformo do leta 2013, hkrati pa se vsaj za drugo četrtletje obeta bistveno poslabšanje gospodarske rasti v evrskem območju in obstaja veliko tveganje, da bodo prihodki proračuna nižji, kot predvideno v predlogu rebalansa. Menim, da se lahko vsi pripravimo na vnovičen rez bonitetne ocene, ki bo predvsem ponovno postavil pod pritisk javne finance in stabilnost bančnega sistema. Denimo zgolj NLB je imela lani za 1,4 milijarde evrov dolžniških papirjev Republike Slovenije, lastniškega kapitala pa zgolj za 976 milijonov.  

Slovenija vs. Francija: Bančna realnost v ozadju politične demagogije    

Andraž Grahek, KD Skladi   
 
nazaj na seznam
Skladi
Nakup in prodaja
Način varčevanja v skladih
Portfelji skladov
Prijava na e-novice
Novice, strokovni članki, dogodki, akcije, poročila skladov, ...
Brezplačni telefon 080 80 24Pokličete nas lahko vsak delavnik od pon-čet 8:00-17:00 in petek 8:00-16:00.

Spletna mesta KD

Zapri okno